Pi Recordings, 2023

Steve Lehman je eden tistih ustvarjalcev, čigar dela že dolgo ne gre prezreti. Skladatelj, teoretik in saksofonist je tokrat skupaj s francoskim Orchestre National de Jazz ustvaril izjemno kompleksno in zgoščeno glasbo, ki je izšla pod imenom Ex Machina. Ime izhaja tudi iz poklona Gérardu Griseyu in njegovi znameniti kompoziciji Tempus Ex Machina. 

Lehman na albumu nadaljuje svoje raziskovanje spektralne harmonije, katere derivate lahko slišimo že v njegovem delu z zasedbo Octet. Tokrat pa mu razširjena inštrumentacija celotnega orkestra omogoča precizno in niansirano izražanje, ki je podkrepljeno z jasno identiteto in vizijo. Slednja je zagotovo nekaj, kar lahko odnesemo od albuma. Ex Machina je mojstrovina, ki presega žanrske in filozofske okvire jazz muzike in odpira celotna nova polja v kompozicijski praksi. 

Gre za sintakso afriške in evropske glasbene misli, izhajajoč iz fizičnih prostorskih prednosti in zamejitev – to je teorija, ki jo v svoji knjigi opisuje David Byrne. Lehman s svojo vizijo in prakso utira novo glasbeno gibanje. Če o njem razmišljamo z vidika dedne linije evropocentrične komponirane glasbe, lahko rečemo, da vpeljuje nekaj novega z afrološko improvizacijo in raziskovanjem kompozicije na podlagi dejanske prakse inštrumentalista. Gre za raziskovanje liminalnosti v ritmičnih pragovih, kar v osnovi pomeni iskanje točke, na kateri posamezne zvočne dogodke še vedno doživljamo zvezno.

Z vidika afroameriške tradicionalne godbe pa Lehman improvizacijo razširja z vpeljevanjem abstraktnejših parametrov, ki so lahko v melodičnem primatu neke klasične jazz glasbe hitro prezrti. Spektralna glasba mu v tem oziru omogoča široko paleto spremenljivk, ki jih lahko nadzoruje. Kljub temu da se izraz eksperimentalna glasba pogosto uporablja zgolj za označevanje nekonvencionalnega produkcijskega procesa v vseh žanrih, lahko glasbo s plošče Ex Machina suvereno umestimo med legitimno eksperimentalno glasbo. 

Še en aspekt, ki ga ne gre zanemariti, pa je skladateljeva ambicija po tako veliki zasedbi. Ta v polju klasične komponirane glasbe ni nič posebnega. Znotraj polja jazza pa takšne glasbe ni mogoče tako enostavno najti. Recenzentu pride na misel free-jazz orkester, ki ga je vodil Anthony Braxton. Niti ne toliko zaradi metodološkega pristopa, temveč bolj zaradi vizije in odločnosti, ki ju je ustvarjalec potreboval, da je začel z nečim, česar prej ni bilo. 

Inovacije v glasbi zahtevajo grajenje povsem novih načinov razmišljanja in orodij za razumevanje in analizo. Grajenje novih inštrumentov. Lehman je eden tistih avantgardistov našega časa, ki potiskajo glasbo naprej, ne z reprodukcijo ali rekontekstualizacijo plastičnosti historičnih glasbenih momentov, temveč z razumevanjem in nadgrajevanjem njihovega bistva. Atributi, ki jih v svojih kompozicijah uporablja Lehman, so večinoma neoprijemljivi. Primer tega je denimo priprava uma izvajalca, kar je sicer lahko precej ezoteričen koncept, vendar pa si jo lahko predstavljamo kot pripravo klavirja. Kot nov način notacije se vzpostavi konstelacija kvalij, ki v majhni ali veliki meri vplivajo na izvajanje kompozicije, zapisane s standardno zahodno notacijo.

Stevu Lehmanu je na albumu Ex Machina mojstrsko uspelo udejanjiti dosedanje glasbeno raziskovanje in prakso na način, ki je dostopen širokemu polju poslušalstva, hkrati pa je izdelek izjemno kompleksen z vidika analize in implikacij, ki jih ima za prihodnost glasbe nasploh.