Pirouet Records, 2018

Eleganten, iz drobcev in niča zgrajen zvočni mozaik. Kathrin Pechlof Trio, sestoji iz neobičajnega inštrumentarija harfe, alt saksofona in kontrabasa. Harfa je na splošno v žanrih okrog jazza zapostavljena, morda se je še najbolje spomnimo v rokah Dorothy Ashby in Alice Coltrane. Kathrin Pechlof, ki tako kot preostala člana tria živi v Berlinu, ubira strune po svoje, v smeri t.i. današnjega evropskega jazza.

Poudarjajo, da trio deluje brez vodje, je projekt sodelovanja, kljub temu, da je z imenom izpostavljena Kathrin Pechlof. Alt saksofonist Christian Weidner in kontrabasist Robert Landfermann sta tako soodgovorna za kompozicije in smer, v katero stopajo. Iz naslova lahko razumemo, da se ta smer odpira v neznano, a zaradi jasne glasbene estetike in forme se zdi, da je pot morda res v naprej nepoznana, nepredvidena, a je vendar vsak korak suveren in točno odmerjen. Ko se ob premorih tako ozremo nazaj po prehojeni poti ugotovimo, da smo hodili po jasno začrtani liniji. Neznanka je bila le naša introspekcija.

K oblikovanju abecede s katero operirajo pripomore tudi dejstvo, da člani tria sodelujejo še v mnogih drugih projektih. Kathrin Pechlof in Robert Landfermann igrata na plošči Glow Pabla Helda, Christian Weidner igra v Landfermannovem kvintetu, Pechlof in Weidner pa v Berlinu skupaj kurirata koncertni cikel Serious Series. Njihovo ustvarjanje nekako povezuje in vzpodbuja založba Pirouet, ki je v preteklosti že izdala albume vseh treh, med drugim Every Hour Of The Light And Dark Christiana Weidnerja, The Night Will Fall Roberta Landfermmana ter Imaginarium, leta 2013 izdani prvenec Kathrin Pechlof Tria.

Na albumu je devet skladb, štiri kompozicije harfistke, štiri Weidnerjeve in ena improvizacija. Vse so tiha raziskovanja delikatne zvočne slike, ki jo še poudari nenavadna inštrumentacija. Ogromno tišine ter fragmentirane melodije so vseskozi prisoten element. Skladbe A Silence Is A Looking Bird, Earth, Elegie so kompozicije Christiana Weidnerja, vse z melodijo v vodilni vlogi. So miniature ali umirjeni otočki, kot jih opiše avtor sam.

Kompozicije Kathrin Pechlof gradijo okrog form pogostih v klasični glasbi, ter so tako kot igranje Kathrin precej minimalistične, premišljeno obrzdane. V skladbi z naslovom Fuge uporablja klasično tehniko gradnje melodije in spremljave. Izvedba prikliče obenem Bacha in bebop, kar nas prijetno opomni na dejstvo, da si omenjena navsezadnje res nista prav daleč. V skladbi Thema und Variation je jasno, na kakšen način bo grajeno ogrodje. Tu je morda še najbolj očitno razprostrta idejna pot, kateri sledijo tudi v drugih skladbah, sicer na morda abstraktnejši način. Valovanje v začasnem brezčasju, že omenjena tišina, repeticije in variacije, atonalne melodije, komaj zaznavni prehodi med improvizacijo in kompozicijo, troglasjem in unisonom. Najbolj sugestivna je naslovna skladba Toward The Unknown, v kateri Kathrin Pechlof uporabi harmonske in melodične skoke, da bi naša občutja še očitneje privedla pod vprašaj.

Krhko eleganco s katero se premikajo med komponiranimi deli, prosto improvizacijo in improvzacijo, ki sledi harmonskim okvirom lahko dosežejo le s tehnično perfekcijo in obenem popolno neobremenjenostjo s končnim rezultatom. Skladba Versuch je, kot pravi Kathrin Pechlof, idejno zgrajena prav na večnem zaporedju poskusa in neuspeha ter manifestaciji lepote tega začaranega kroga.

Ob večkratnem poslušanju albuma Toward The Unknown vsakič razumemo več, ali pa se nam porodi še več vprašanj. Poslušamo navznoter usmerjen monolog, troglasen monolog. Kot bi bila snov pogovora za vse ista, le v tem - kaj si o njej mislijo in kako se izražajo - je drugačna. Vse prispevke slišimo simultano, lahko sledimo vsakemu posebej, pa vendar se vsi skupaj skoraj mistično povežejo v celoto. Kako to dosežejo je umetnost in morda je prav, da si za odgovor na večni kako in zakaj tukaj dopustimo nekaj odprtih ugank.