Tri Angle, 2016

V tokratni Tolpi Bumov predstavljamo album Color, srednjemetražni prvenec losangeleške producentke Katie Gately. Za prvenec gre le v smislu medija: Gately je za razliko od mnogih sobivalcev na DIY sceni tudi formalno podkovana v oblikovanju zvoka in tako je svoj pečat pustila že marsikje na relacijah vizualnih in avditornih umetnosti. V slednje se je pred nekaj leti spustila s kaseto pri Blue Tapes in kratko ploščo pri Public Information, katerima je sledil par pomenljivih miksov. Z letošnjo jesenjo in novo, čeprav komaj tričetrturno LP-jko jo pod okrilje jemlje vplivna, v prihodnost usmerjena založba Tri Angle.

S to potezo založba nadaljuje s pohajkovanjem okrog stičišča popularnega, plesnega in eksperimentalnega, Gately pa z rafiniranjem svoje prepoznavne produkcije, v kateri skozi semplanje in manipulacijo raziskuje lasten vokal, produkcije, ki na novi plošči pridobi bolj konkretno in zgoščeno formo. Raznoliko obdelan vokal in množica najrazličnejših semplov ostajata glavna gradnika tudi na albumu Color, a že prisluh uvodnemu komadu Lift, ki smo ga na tej frekvenci vrteli že kot RŠ Hit, najprej naplavi besedi pop in maksimalizem.

Z nalezljivim, mnogoplastnim napevom in z napol koherentno enolončnico hkratnih semplov je ta prvi komad tako rekoč vpogled v celoten album. Po eni strani tu najdemo zvočne elemente in strukture, ki so odločno uperjeni v premikanje riti – čvrste basovske linije, podkrepljene z igrivim spremnim vokalom, ter preprosti, a učinkoviti ritmi brez prekomernega sinkopiranega čaranja. A druga stran tega kovanca je tudi sedimentno nabiranje zvočnih plasti, ki na nekaterih točkah sicer lepo dopolnjujejo spevno plat glasbe, a med katerimi se nekatere vsekakor zdijo precej nerodne, saj zaradi raznolikosti zvočnih tekstur izpadejo prenatrpane in pobezljane. Žanrsko opredeljevanje tukaj sploh odpade; čeprav se tu pa tam že utrne kak spomin na denimo techno, R&B, industrial ali kaj podobnega, je ta zelo izmuzljiv, saj se glasba tako v smislu ritmov kot tudi melodij in barv zvokov zdi vselej na robu spremembe.

Če je igriv kaos uvodnega komada že slika celotnega albuma, pa je prva polovica albuma morda slika tega, kar bi album Color lahko bil. Zaključnih dvajset minut namreč odločno izpusti štafeto po šivih pokajoče eklektične čudaškosti ter pristopi s precej umirjeno, ukročeno noto. Ta sama po sebi ni napačna in bi se povsem brez čudnih pogledov lahko pojavila tudi na kaki bolj dolgočasni plati, vendar pa tukaj reducira ravno tiste ključne elemente, ki so na začetku glasbo držali skupaj, in tako napravi album Color le za kanček bolj naporno izkušnjo, kot si zasluži biti.