Casete México, 2021

Tenkočutno vezenje vokala v tkanino minimalističnih instrumentalij. Takšno vezenino plete Katja Šulc z novim albumom, naslovljenim Caricias, poklanja pa ga Mehiki ter njeni poeziji. Za Caricias Katja pravi, da je njen najosebnejši album do sedaj in da predstavlja nekakšno refleksijo njenega odnosa do Mehike, s katero je zgodbo začela pisati pred dvajsetimi leti. Na izdanem albumu so tako avtorske pesmi kot priredbe in staroselske pesmi, nekaj pa je tudi uglasbene poezije. 

S poezijo se Katja Šulc spogleduje že dobršen del svojega glasbenega ustvarjanja. Že leta 2008 je v posvetilo pesnici in igralki Mili Kačič izdala prvenec, naslovljen Mila, v katerem je predstavila Milino ljubezensko liriko, pela pa je tudi poezijo pesnikov, kot so Dane Zajc, Gregor Strniša, Srečko Kosovel, Ježek in Rumi. Katja Šulc se v svojem glasbenem ustvarjanju giblje med različnimi glasbenimi žanri, segajoč od džeza in folka do eksperimentalne in elektronske glasbe. Pesmi na Caricias pa zaznamuje predvsem pevkin emocionalen, strasten in hkrati tenkočuten vokal v objemu minimalistične instrumentalne podlage. V pesmih se prepletajo predvsem zvoki vokala in ukulele izpod Katjinih prstov, kitaro, bas in tolkala prispeva Beto Cruz, charango, tres, kitaro in marake Andraž Mazi, kitaro in violino Alban Usatch, sintetizatorji, kitara in produkcija pa prizvenijo izpod prstov Luke Uršiča. Pesmi so zadnji dve leti, posnete pa so bile januarja lani v mehiški vasi San Agustin Etla.

Če je Katja v Twisted Delight iz leta 2013 raziskovala predvsem navzven obrnjeno strast, jo je v Caricias uspela obrniti navznoter. Navznoter je obrnjena tudi njena vokalna interpretacija, s katero ne poskuša razkazovati svojih vokalnih zmožnosti v smislu vrtoglavih vokalnih akrobacij, višin in glasnosti. V njenem vokaliziranju se tako občuti nekaj intimnega, kot šepet, rezerviran za ljubimca. Tudi rdeča nit izbrane poezije in besedil opeva neko notranjo gorečnost, hrepenenje, smrt, dotik in strasti. Prelet skozi diskografijo glasbenice se zdi kot pot, ki pelje vedno globlje v Katjino notranjost. Že na Kamlisajlan iz 2016, kjer je Katja uglasbila romsko poezijo, se čuti, da je njen glasbeni izraz dobil neko svežino in osebnejšo noto, kar se nadaljuje tudi v Caricias, v katerem pa se zvočnost zdi še najbolj izčiščena ter olupljena do jedra. 

Najprej se morda lahko zazdi, da s Caricias ne bomo doživeli več kot osebno interpretacijo mehiške glasbene in pesniške kulture, vendar bi se s takšno mislijo mastno zmotili. Prvi komad subtilno napove cel album – minimalistična priredba mehiške ponarodele klasike, ki ga zvoči le Katjin vokal in nežno igranje na ukulele. Pesmi se nato od mehiškega glasbenega patosa na izdaji z vsako pesmijo počasi odlepljajo, ko se v skladbah počasi začne pojavljati subtilna elektronika in več postprodukcije. V pesmi Sombra que besa ali v prevodu Senca, ki poljublja slišimo subtilni autotune, dolge nizke drone ter efektiziran, odmevajoč vokal, ki gradijo močan suspenz nekega občutka, ki bi ga morda res lahko primerjali s poljubom sence. Od akustične svetle in iskrive glasbe nas Katja tako popelje v mračno mistiko, ki pa jo s poskočnimi pop biti in vokalom nekako ostro ter skoraj nevljudno prekine pesem Mi Canción De Primavera. A kaj kmalu nas v mračno skrivnostnost zopet zapelje Macochi pitentzin z elektronsko podlago dolgih nizkih tonov in nostalgično strašljivim zvokom sintetizatorjev. Album se s pesmijo Volver volver sklene v krog in zaključi tako, kot se je začel – s Katjinim emocionalnim vokalom ob minimalistični spremljavi ukulela ter svetlo iskrivo zvočnostjo, napojeno z nežno strastjo ter patetičnim patosom. 

Za Caricias bi lahko rekli, da je na nek način pevkin avtoportret, ki črpa iz njenih osebnih izkušenj, sedanjih vplivov in starodavnih tradicij Mehike ter gradi most med glasbo in poezijo ter med sodobnim in ljudskim. Izdaja je dober primer »manj je več«, saj se zdi, da je minimalističen pristop Šulcino glasbo zares prečistil, spral iz pesmi vse nepotrebne saje ter izčistil komade v jasne in svetleče emocije.