Zarš, 2024

Pozor, priča smo povratku primorskih pobov Kavasutra. Kvartet iz Kreativne cone Vrtojba po debitantskem albumu Zlati Stojan, lajf in Celje iz leta 2021 v slovenski altereter prinaša novo mineštro zvoka, ki sliši na ime Ta veseli dan. Plošča bivše klubske maratonce vrača v pristan Študenta, izšla bo namreč pri naši hišni založbi Zarš. Naših valov pravzaprav niso nikoli zapustili, zasedba je v triletnem prehodu med platama redno pristajala na naši gladini, glasbeniki pa so medtem spretnosti prispevali tudi k številnim ostalim projektom na domači sceni. Reka Vipava očitno s svojim tokom prinaša vrhunski šit, tla v okolici Nove Gorice so, kot kaže, še kako plodna. Fantje iz Kavasutre izhajajo iz šole maestra Zlatka Kaučiča, s katerim so sodelovali v njegovih pisanih Kombo zasedbah, ob tem pa se posamezno oziroma v različnih kombinacijah udejstvujejo še v bendih, kot so Koromač, Nesesari Kakalulu, Eating Sports, The Breaks in drugi.

Ta veseli dan je pravzaprav prva prava studijska plošča za Kavasutro, prvenec je bil namreč ovekovečen v živo pred spodnjesavinjskim občinstvom. Kljub temu pa je jasno, da gre za glasbenike z visoko kilometrino, tako živo kot studijsko, s slišno medsebojno uigranostjo in kohezivnostjo komadov. Album zveni pripravljen natančno, toda ne izbirčno. Značilni mineštri umetniškega rocka, funka in jazzovskih dišavnic so radodarno prilili dokaj zajetno mero idej progresivnega rocka z nezmotljivim zvokom sedemdesetih let in referencami na kakšne Buldožerje ali Zappo. Inštrumentalno omejenost na klasičen rock talon kompenzirajo z veščostjo članov, Ajka Vremca in Antona Lorenzuttija s kitaro, Timija Vremca z basom ter Robija Erzetiča za bobni. Ena glavnih nadgradenj muzike je kvaliteta posnetkov. Prvenec je bil navsezadnje posnet v živo, kvalitetno zaigran, a je trpel za tipičnimi simptomi živih plat. Stojanov falični mešalnik je melodije in posamične linije preveč zmiksal, drugi hod pa odlikuje dosti bolj dodelan in niansiran pristop do zvoka in miksa, ki pa hkrati še vedno ohrani neposrednost in pristnost, ki pristoji podtalnemu kitarskemu bendu.

Kavasutra igrive inštrumentacije opremijo z lahkotnimi, neobremenjenimi besedili in vokali. Ti se večinoma zanašajo na energijo in moč spontanosti, do neke mere je ohranjen živ, skorajda improvizacijski občutek s prvenca. Toda studijska stvaritev albuma je bendu omogočila bolj ambiciozen pristop, kar lahko slišimo v večglasnih harmonijah, ritmičnih strukturah vokalizacij ter boljšem zlitju glasov z glasbo. Trije strunarji s svojimi glasilkami obarvajo komade veliko bolje kot na prejšnji plošči, kar je seveda prednost studijskega snemanja. Prav tako pridejo do izraza besedila, ki vsebujejo vse od semplanja nekega zvezdniškega filozofa do bolj lucidnih pikrih kritik politike in militaristične mrzlice. Besede so tokrat bolj usmerjene in izpiljene, kljub nekaterim namernim pomenskim nesmislom pa so Stojanove kacate v večji meri ostale v vzvratnem ogledalu.

Jammersko razkošje dolgih inštrumentalnih sekciji je v bendih podobnega kova sicer stalnica, pojavljajo se tudi v več drugih domačih zasedbah, Kavasutra pa ga sfurajo z dobrim ravnotežjem med predanostjo muziki in njeno teoretično lepoto ter zabavno igro, s kakršno so se ovenčali v mitološki dobi maratona in celjske erotike. Kombinacija rockerskih rifov, umetniškega samozadovoljevanja in neukročenega, mestoma čudaškega vokala sliči na sodobno, manj cirotično verzijo Francija Blaškovića z večjo posvečenostjo inštrumentalni dodelanosti in bolj obzirnim odnosom do strun v primerjavi s prejšnjim Stojanovim drkanjem. Kaotično sozvočje para kitar, basa, bobnov in vokalnih harmonij je premišljeno, mojstrsko odigrano in stopi na novo, višjo stopničko od prvenca, na kateri kot zaključena enota stoji bolj trdno od Stojana, diskografsko pa zacementira že poznano glasbeno pretkanost glasbenikov.