Mercury, 2013

Francoski electro-house producenti so bili vedno vsaj malo zagledani v preteklost, najraje tja v osemdeseta leta minulega stoletja, v čas poceni, kičaste diskoidne sintetike. Sodeč po zadnjih albumih SebastiAna in Sebastiena Tellierja, novem komadu in napovednih videih za nov album Daft Punk ter sedaj še prvencu Kavinskyja se zdi, da je retro nostalgija med francoskimi producenti bolj »in« kot kdajkoli prej. Ta retro obrat je med privrženci, ki so razvoj sodobne plesne glasbe doživljali skozi francoski house iz pred kakšnih desetih let in več, dvignil precej negodovanja. Od redkih v prihodnost zagledanih uveljavljenih producentov, ki jih ni strah eksperimentiranja, je ostal tako rekoč le še neumorni Mr. Oizo, medtem ko so se ostali zatekli v precej konzervativen pop format. Na ta račun je glasba res postala manj avanturistična, toda hkrati ponovno tudi mnogo bolj seksi, o čemer bi znal veliko povedati izvedenec Pharrell Williams, ki se po sodelovanju z Daft Punk še ni povsem prebudil.

Vincentu Belorgeyu alias Kavinskyju, je bila glasbena kariera tako rekoč usojena. V času, ko je bil še igralec, se je najraje zadrževal v družbi francoskih elektronskih producentov, ki so v tistem času s svojim zvokom za nekaj let dobili pomembno vlogo v sodobnih plesnih smernicah. Menda sta ga k lastnemu ustvarjanju najprej vzpodbudila Mr. Oizo, ki ga je pozneje angažiral tudi za soundtrack filma Steak, ter Jackson Fourgeaud alias Jackson and his Computer Band, še en precej popularen producent iz tistega časa. Potem ko je njegov singel 'Nightcall' leta 2011 pristal na odmevnem soundtracku filma Drive, se je Kavinsky praktično čez noč znašel med najbolj prepoznavnimi francoskimi producenti in si začel deliti odre s takimi zvezdniki, kot so Justice, SebastiAn in Daft Punk. Ni naključje, da njegova produkcija pade nekam vmes. V nekaterih skladbah se pojavi tista neposredna surovost, kot jo je izmojstril dvojec Justice, drugod senzibilnost na sledi SebastiAna in nenazadnje še pop-apil po vzgledu dvojca Daft Punk. Morda je slednjega na albumu 'Outrun' še največ, ne nazadnje je polovica Daft Punk, Guy-Manuel De Homem-Christo, podpisal produkcijo za skladbo 'Nightcall', ki je sedaj pristala na Kavinskyjevem prvencu. In ne nazadnje je tukaj še cinematično obarvana atmosfera, ponovno nekaj, kar je z delom za film izkusil tudi Daft Punk. 

No, naj vas ta takojšnja podobnost z Daft Punk ne zmoti preveč. Kavinsky je ustvarjalec, ki zna glasbi vtisniti svoj pečat in stvari povedati na svoj način. V primeru plošče 'Outrun' je to kar fiktivna zgodba o fantu v rdeči Testarossi in njegovem potovanju skozi čas, s katero Kavinsky rdečezniti vseh trinajst skladb. Prizvok cinematičnosti tu doda že sama zasnova skoraj narativno ukrojene plošče, še utrdijo ga prepoznavne cenene sintetične linije, ki se jih najbolj spomnimo iz filmov Johna Carpenterja, na koncu pa filmsko inspiracijo potrdi še Kavinsky sam, ki se je te obrti menda izučil ob spremljanju serije Miami Vice in šokerjev Daria Argenta. In plošča 'Outrun' postreže z obojim; z miamiviceovskim kičastim luksuzom in z Argentovo teatralno zloveščnostjo ter erotiko. Kljub cinematičnemu podtonu pa je 'Outrun' še vedno najprej pop album. Pop skozi izkušnjo francoskega electro-housa, med katerima pa je ločnica v zadnjih letih, vsaj pri tistih najbolj popularnih producentih, tako ali tako postala skoraj neopazna. Ampak nič zato, Francozi imajo dober pop tako rekoč v krvi in nič drugače ni s Kavinskyjem in njegovim prvencem, ki bo verjetno najprej pisan na posluh privržencev Daft Punk, hkrati pa bo s svojo intimnostjo gotovo prepričal tudi kakšnega poslušalca, ki v Daft Punkovem veseljačenju ne vidi večje vrednosti.