Kemialliset Ystävät: Siipi Empii

Ikuisuus, 2018

Naslov nove plošče Siipi Empii finskega kolektiva Kemialliset Ystävät, v grobem prevodu pomeni krilo, omahuje. Šef kolektiva Jan Anderzen v spremni besedi pojasni, da je bil namen naslova nekakšen opis gibanja metuljev, oziroma ideja, da vsak zamah s krilom lahko sproži nevihto ali celo revolucijo. Ob tem je zvok svojega kolektiva opisal kot »orkester, ki ga premetava v tornadu«. Ta opis se zdi kar pravšnji, še toliko bolj ob zapisu na Wikipediji, da je zasedba v preteklosti med drugim vzorčila glasbo Sun Raja in Karlheinza Stockhausna. Ja, tako pavšalno bi iz dela obeh omenjenih glasbenih velikanov lahko razbrali nekakšno osrednjo strategijo kolektiva Kemialliset Ystävät. Na eni strani svobodnjaštvo, na drugi jasna ideja, vedno pa igrivo zvočno raziskovanje, ki z novo ploščo zveni najbolj elektronsko do tega trenutka, a hkrati ohrani tudi karakter kolektivovih predhodnih plošč.

Ker so predzadnjo ploščo objavili pred štirimi leti, bi nov album lahko izkoristili tudi za dvajseto obletnico izida njihovega prvega pravega albuma Miisa, toda Anderzen iz tega ni naredil cirkusa. Verjetno tudi zato, ker je kolektiv vsa leta delovanja ostajal pod radarji širše glasbene skupnosti. To bi morda lahko pripisali Anderzenovi neambicioznosti, je pa hkrati res, da je bila glasba, ki jo je pod imenom Kemialliset Ystävät ustvarjal s številnimi sodelavci, preprosto preveč ekscentrična za širše občinstvo. Zdi se, da je bil še največje pozornosti deležen nekje v sredini prejšnjega desetletja, ko se je znašel nekje na robu takrat zelo odmevnega neofolkovskega in folktroničnega dogajanja. Tudi zato, ker je plošče takrat objavljal pri cenjeni finski založbi Fonal Records, ki jo vodi Sami Sänpäkkilä, sicer tudi eden rednejših članov Kemialliset Ystävät. Posamezni člani znotraj kolektiva nikoli niso imeli ključnih vlog. Zdi se, da je bila osnovna vizija vedno predvsem delo Anderzena, sicer tudi vizualnega umetnika, ki z estetiko svojih psihedeličnih, barvitih kolažev močno spominja na to, kar počne tudi s svojo glasbo. Kar pa ne pomeni, da drugi sodelujoči glasbeniki pri končnem izrazu kolektiva niso bili pomembni. Nekateri bolj, drugi manj. Slednje se je lepo slišalo na plošči, pri kateri je denimo sodeloval Joshua Stevenson iz zasedbe Jackie O Motherfucker, kar je denimo botrovalo temu, da so se Kemialliset Ystävät takrat izrazno precej približali izrazu portlandskih neofolkovskih posebnežev.

Za ploščo Siipi Empii se zdi, da je njeni podobi najbolj botrovalo Anderzenovo sodelovanje z danskim ekscentrikom Kristianom Vesperjem alias Goodiepalom na predhodni Kemialliset Ystävät plošči Alas Rattoissa Virtaa iz leta 2014. Na novi plošči sicer Vesper ni vključen, zato je presenetljivo, da je ta pravzaprav precej bolj podobna izrazu, ki ga poznamo z Goodiepalovih solističnih plošč. Resda je Anderzen v tem času pod svojim solističnim psevdonimom Tomutontt objavil še dva izrazno podobna albuma. Ni pa presenetljivo, da se je ta zasuk zgodil prav po njegovem sodelovanju z Vesperjem, sicer specialistom za ekscentrično elektroniko in velikem borcu za neneumnost računalniške glasbe. Ja, Siipi Empii je kolektivova, vsaj po zvočni podobi, najbolj elektronska plošča. Anderzen jo je resda snemal tudi - ali celo predvsem - z akustičnimi instrumentalisti, toda zaradi studijske oziroma računalniške manipulacije je razločnost posameznih zvočnih virov mnogo bolj zamazana, kot smo bili tega vajeni v preteklosti. Je pa na drugi strani ohranil atribute, s katerimi se je Kemialliset Ystävät prikupil glasbenim sladokuscem. Denimo specifično tehniko zvočnega kolažiranja, psihedelično poigravanje z nenavadnimi zvoki, predvsem pa očarljivo otroško igrivost. Na račun slednje in elektronske zvočne podobe Siipi Empii zdaj resda močno spominja na Goodiepalove glasbene avanture. Kar pa ni nujno slabo.