Monotreme Records, 2016

Tolkala so bila poleg človeškega glasu nedvomno eno prvih orodij človeškega glasbenega izražanja. No, vsaj v smislu gole ritmike in preproste melodike. Od najzgodnejših primitivnih oblik tolkal do prvih modernih bobnarskih setov, ki so jih začeli izdelovati v začetku dvajsetega stoletja – skozi čas sta se oblika in vloga bobnov dodobra reformirali. Predvsem s pojavom popularne glasbe in ne-rigidnih jazzovskih struktur pa sledi tudi popolna osvoboditev ustaljenih  bobnarskih standardov in  predstavitev bobnov kot centralnega, solističnega inštrumenta. Informacijska evforija s konca dvajsetega stoletja s sabo prinese tudi (neizbežno) digitalizacijo skorajda vsega, k čemur spada tudi digitalno oziroma elektronsko razširjanje funkcije bobnov. Pojav triggerjev je denimo rešil marsikateri »problem« bobnarjev in bobnanja, denimo prevelike dinamične razlike posameznih bobnarskih udarcev ali pa slabega zvoka in ozvočenja. Trigger ob udarcu zajame vibracijo bobna in jo prek poljubnega modula pošlje dalje kot digitalni signal, ki lahko sproži poljuben elektronsko proizveden zvok. Taka digitalno/analogna hibridizacija je bobnom odprla vrata v raznolike sfere elektronske glasbe.

V tokratni Tolpi bumov predstavljamo solistični projekt italijanskega glasbenika, ki je mejo digitalnim in analognim v  svetu bobnanja še bolj zameglil. Davide Compagnoni je v letošnjem letu pod imenom Khompa izdal album The Shape of Drums To Come, na katerem je namesto z bendom ves material posnel kar sam – in to zgolj z bobni. Z uporabo bobnarskih triggerjev, prilagojenega taktnega sekvenčnika in MIDI kontrolerja v produkcijskem programu Ableton Live poganja virtualne inštrumente, ki reagirajo na udarec snera, toma ali bas bobna. Ime albuma si je bržkone sposodil od vplivnega in žanrsko inovativnega albuma The Shape of Punk To Come švedske zasedbe Refused. In četudi je »kompjuterizacija« bobnov že relativno stara zadeva, lahko podobno inovacijo in domiselnost pripišemo tudi plošči The Shape of Drums To Come – vsaj z vidika tehnološke izvedbe ali načina izvajanja glasbe. Davide pri igranju namreč ne uporablja zvočnih zank ali vnaprej posnetih melodij. Njegovo izvajanje vseskozi poteka v realnem času, kar Davideju omogoča neodvisnost od prednastavljenih taktov ozadnih melodij ali zank, tempo igranja pa lahko kadarkoli pohitri ali upočasni.

Khompa združuje Davidejevo punkersko držo z noiserskimi napadi in primesmi elektronske glasbe, zvočno krajino albuma pa zarisuje predvsem surova, industrialna atmosfera. Album otvori 'Nettle Empire', v kateri se sintovska melodičnost giblje po razgibanih ritmičnih odsekih, kar nas takoj spomni na newyorške Battles. Sledita ji hreščeča in hitro tempirana 'Religion' ter živčna 'The Shape', v katerih se lepo izrazita Davidova bobnarska brzina in spretnost. Žanrskim oznakam se album spretno izmakne, saj ga zaznamuje tako ostra in umazana matematična razdražljivost, očitna denimo v skladbi 'D.A.C.', pri 'Upside-Down World' pa na plano privrejo tudi mirnejše, groovaške melodije, album pa z ambientalnim izletom zaključi 'Wrong Time Wrong Place'. Bolj kot žanrsko je plošča enovita v zvokovnem smislu. Khompin virtualni orkester sicer ne dosega inštrumentalne razsežnosti pravega orkestra, vendar pa virtualne vložke sestavljajo zares številne in raznovrstne sintovske oscilacije, elektrificirane in distorzirane bas linije ter razni ambientalni šumi in atmosferični dodatki.

Z vidika same glasbene materije album sicer ne ponuja česa zares novega ali osvežilnega in osem skladb s plošče že po nekaj poslušanjih postane precej predvidljivih. Morda tudi zaradi dejstva, da gre za poskus simulacije številčnejše glasbene zasedbe, obenem pa ob pomanjkanju človeškega dejavnika skladbe izpadejo robotsko in na trenutke premalo dinamično. A to še zdaleč ne pomeni, da je The Shape Of Drums to Come slab izdelek. Album ostaja zanimiv spričo kompleksne tehnološke izvedbe, izjemne preciznosti in spretne bobnarske koordinacije. Pri tem gre omeniti tudi Davidejev primarni bend, avantgardni noise rock trio Stearica, ki nudi še dodaten vpogled v bobnarjevo vsestranskost in vzdržljivost. Khompa pa ostaja v prvi vrsti avdio-vizualni projekt, ki svojo pravo in celostno naravo nedvomno izkaže šele v živi koncertni izvedbi.