Guruguru Brain, 2022

Kakšno je tvoje vesolje, je vprašanje, ki je pospremilo nedavno izdajo enega izmed projektov pri amsterdamski založbi Guruguru Brain. S fokusom na tovrstna vesoljna motrenja, predvsem pa na azijsko glasbeno podtalje, ta založba pod svoje okrilje vabi glasbenice in glasbenike, ki ustvarjajo muziko za dobro počutje. Guruguru Brain s svojim naborom crklja ljubiteljice odvodov psihedelije, acid folka, krautrocka ter drona in se krepi vse od leta 2014, ko je zrasla iz tesne naveze Toma Katsurade in Goja Kurosawe. Go in Tomo sta kot multiinštrumentalista tudi pripadnika zasedbe samooklicanih geometrijskih vzorcev, Kikagaku Moyo, ki so pred kratkim izdali svoj peti dolgometražec Kumoyo Island.

Pošteno pa je, da sprva navržemo vest, ki nas grizlja nekje v ozadju in dodaja težo novi plati. Po letu 2022 si bo bend za nedoločen čas namreč vzel predah: Želimo si ta projekt zaključiti na najvišji možni ravni, so zapisali na svoji spletni strani in zatem prejemali večinoma pozitivne in razumevajoče odzive poslušalstva, kar v neki luči pokaže, kakšno mrežo občudovalcev je zasedba stkala v desetletju delovanja.

In to je bilo zares pestrih deset let. Odkar so se jim prekrižale poti in so Go, Daoud, Tomo, Kotsu in Ryu začeli vse intenzivneje džemati ter stapljati svoje navdihe – ti segajo vse nekje od black metala, power popa in ljudskih godb do zvokov avtomatov – so raziskovali in brusili svoj izraz, večkrat tudi v sodelovanju z drugimi glasbeniki. Tako so v dosedanjih izdajah postregli z zelo različnim materialom in vedno znova uspeli presenetiti. Kot so v drugih programskih terminih naše postaje že ugotavljali radijski kolegi, pa je zasedba ves čas vseeno ohranjala to, kar pač zveni kot Kikagaku Moyo. V tem kalejdoskopu najdemo recimo nežne vokalne linije v izmišljenem jeziku, elektrificiran sitar, ki zaznamuje vse njihove komade, ali pa meditativno repeticijo in dolge solaže, osnovane na skromnih premikih po kitarskih strunah.

Že na istoimenskem debiju leta 2013 so nakazali, v kakšne smeri se bodo raztezale njihove zvočne krajine. Folkovsko začinjeni otvoritveni skladbi Can You Imagine Nothing?, ki prikladno opisuje nastajanje nečesa iz ničesar, sledi udarnejša Zo no senaka s space rockovskim prizvokom, ta pa zaznamuje tudi počasi razvijajoč se džemovski bluz v komadu Tree Smoke. Lazy Stoned Monk vsebuje terenske posnetke in izkazuje eksperimentalnejše prijemanje glasbil, prvenec pa zaokroži skladba Dawn z nekakšno mehko-grunge-vzhodnoazijsko čarovnijo.

Takšno razgibanost dosledno peljejo po celotni diskografiji. EP Mammatus Clouds iz leta 2014 na primer nekoliko izstopa v brezskrbnem zajemanju polurne džem seanse, medtem ko EP Stone Garden iz leta 2017 na trenutke bolj zaruži. Kontrast temu sta dolgometražni plošči Forest of Lost Children ter House in the Tall Grass. Na slednji so leta 2016 v pretežno akustični formi izrazili svojo sanjavost in mehko melanholičnost. Leta 2018 smo se veselili albuma Masana Temples – sicer izmišljena beseda masana iz naslova naj bi predstavljala neke vrste nomadsko transnacionalno prekomejno utopijo. Svoje ideje o prostosti duha Kikagaku Moyo širijo tudi z vizualno identiteto naslovnic in merča, ki pogosto prihajata izpod prstov samih članov benda. Včasih jih doleti še kakšen kompliment v zvezi z njihovim videzom – peterica dolgolasih temnolasih fantov v pisanih oblačilih na odru pač na marsikoga napravi poseben vtis.

Med preletom njihovih del spremljamo nihanje distorziranosti glasbe, spreminjanje mere produkcijske spoliranosti pa denimo razigranosti muzičarjev, a vsaka izdaja stoji kot lep primerek soustvarjanja peterice prijateljev, ki so dolgo tudi bivali skupaj v neki hiši v Tokiu. Njihova glasba je to, kar radi počnejo, in to počnejo dobro. Nekako se zdi, da so to, kar so Kikagaku Moyo iskali, ves čas že imeli. Oni bi poudarili, da je v srčiki njihove muzike ravno svoboda, in kakorkoli že to želimo razumeti, je ta nazor zagotovo dobro slišen v pomenu, ki ga pripisujejo improvizaciji.

Danes se predstavljajo s ploščo Kumoyo Island, o kateri pravijo, da je njihova zadnja. Verjetno pa bi tudi brez povedanega že v uvodnem stopnjevanju komada Monaka poslušalka zaslutila, da ima opravka z nečim dramatičnim. Kar se postopoma gradi, se nato udarneje razgrajuje ali pa se intenzivnejši uvod razkroji v prijeten gruv – to izrazito uspe v Cardboard Pile – ultimativni dobropočutnici. Ta plošča je eno veliko igrivo popotovanje. Prinaša hitič Dancing Blue in priredbo portugalske pesmi, ki je s prevodom v japonščino ena redkih priložnosti, da Kikagaku Moyo slišimo peti v materinščini. Po harmoničnosti portugalsko navdahnjeno deluje tudi pesem Nap Song, medtem ko Daydream Doda nudi odmik v eksperimentalo in je s tem prikaz večnega zvočnega preizkušanja zasedbe.

V ustvarjalnem procesu člani Kikagaku Moyo zasnovi – to pogosto predlaga bobnar Go – dodajajo lastne zvočne plasti osebnih doživljanj. Muzika oživi namišljene prizore in pokrajine. Vsaka izmed skladb na Kumoyo Island je mešanica novejših vplivov, ki so fante navdahnili v zadnjem času, in hkrati nadaljevanje zapuščine iz vseh dosedanjih albumov. Četudi so sklenili, da bo to njihovo sklepno dejanje, se ob novi plošči zdi, da je to plutje, ki se nikoli ne konča, se le preoblikuje in valuje dalje.