4AD, 2024

Ko se posameznik znajde v stanju čustvene neizprosnosti, zna biti to preklemano naporno obdobje. Obleganje takšnih in drugačnih misli, ki enkrat morijo našo notranjost, spet drugič pa jo izpopolnjujejo, še toliko bolj pride do živega tistim, ki vedo, kateri ventil v njih samih morajo odviti in s tem sprostiti zafrustriranost čutenja. Kim Deal, ameriška basistka in vokalistka, ki je marsikomu znana po sodelovanju v bendu Pixies in kot frontwoman zasedbe The Breeders, je s svojim samostojnim prvencem poslušalstvu predstavila nepredvidljivo stanje notranje moči, ki pa se mestoma prav nestabilno zamaje.

Prvenec Nobody Loves You More ni zares Dealin čisto prvi samostojni izdelek. Leta 2013 je sama izdala serijo petih sedeminčnih vinilk in s tem predstavila deset različnih skladb. Odkritost do sebe in do življenjskih situacij, v katerih se je znašla v preteklih nekaj letih, je ukleščena v letošnji album, ki je nastajal kar nekaj časa, in sicer med letoma 2011 in 2022. Zaznamovanost tega obdobja poslušalki ponudi uvid v Dealin razburkan tok misli, ki kljub dolgemu obdobju snovanja komadov vendarle deluje precej obvladljiv, ne glede na svojo veličino. Snovanje albuma po koščkih se ni sprevrglo v nametano, brezsmiselno celoto, temveč v edinstveno povzdignjen, a hkrati priljuden in pristen skupek. 

Odhod iz zasedbe Pixies se je iztekel v nov bend The Breeders, a četudi so se leta 1994 odločili za premor in je Deal že skušala tipati za solo kariero, se je kaj kmalu znašla v novem bendu The Amps, kasneje pa je gojenje novega večplastnega izraza spet nadaljevala pri rejcih. Nekaj komadov, ki jih lahko slišimo na letošnjem albumu, je izdala že v sklopu omenjene serije, a se po njenih besedah »dandanes nobenemu več ne ljubi po treh minutah vstati in obrniti male vinilke«. Čeprav je pred nami samostojni album, opazimo, da Deal venomer vztraja pri skupnostnem sodelovanju, o katerem še kako veliko ve. Zvočna vsestranskost albuma je podkrepljena z mnogimi glasbeniki, ki so z njo poprej že sodelovali. 

Poleg poklona starim glasbenim prijateljstvom album Nobody Loves You More zaznamuje tudi poslednje sodelovanje z legendarnim zvočnim inženirjem Stevom Albinijem, ki je preminil maja letos. Delo z njim opisuje kot venomer izpopolnjujoče in brez kakršnihkoli zapletov. Poleg izgube dobrega prijatelja pa prvenec zaznamuje tudi obdobje, v katerem je izgubila oba starša. Intenzivnost čustev, ki jo s seboj prinese izguba bližnjega, je pri njej obudila željo po novem začetku, prežetim s spremembo, ki jo morda podpira prav odločitev za solistično plato. Med poslušanjem se tako znajdemo tako v stanju neizmernega obupa kot tudi nepopisljive žalosti, brezkončni prepleti dveh skrajnosti pa postanejo za uho precej nalezljivi in cvetober nekaj komadov se noče in noče izbiti iz naših sluhovodov. 

Na albumu še posebej izstopa prisotnost trobilne sekcije, ki se nam predstavi že v prvem, naslovnem komadu. Jokajoča lepota slišanega nas sicer že takoj pocuka za rokav, a se nam vseeno dozdeva, da se glasbeničina žalost, ki bi si upala na plano priti v vsej svoji neolepšani obliki, še vedno skriva nekje potlačena v globini. Vendarle pa se do zadnjega trenutka albuma to izrazi, ko nas s komadom A Good Time Pushed nasmejana in z odprtimi rokami, vedoč, da bo kmalu spet bolje, pošlje v neznanskost življenja. 

S svojim izrazom nas pomirja in na precej slavnosten način spozna s svojim notranjim svetom. Orkestralni elementi, denimo v skladbi Summerland, ki je bila sicer narejena na osnovi brenkanja na ukulele, poudarijo radost, ki jo čuti na prehodu v lepše, boljše obdobje svojega življenja. Za vokal glasbenice se venomer zdi, da zna poiskati čistino. Zdi se, da ve, kaj je tisto, kar mora še najti in se tega začeti držati ter to vpeljati v svoje življenje. 

V nekaj minutah se od razpaljenosti noise rocka prelevi do še bolj čutečega izkazovanja svojih tegob. Med poslušanjem plesno pankovskega komada Crystal Breath se nam dozdeva, da si Deal prizna, da bosta glasba in njena neomajna možnost gnetenja za vedno njeni sopotnici. Ta hvalnica ritmu oziroma beatu preglasi nadvse čuteča komada Are You Mine? in Wish I Was, ki se gibljeta v polju žalosti. Z besedami »Are you mine? Are you my baby?« je Deal pred leti med svojim bojem z Alzheimerjevo boleznijo naslovila njena mati. Vedela je, da ju povezuje neka vez, a se je ta že davno izgubila. 

Slehernik se ob pogledu v ogledalo kar naenkrat ne prepozna več in preizpraševanje temeljnih življenjskih izkustev se lahko prične. Element nostalgije na albumu poudarijo tudi godala, oklepajoč mikrofona pa nam Kim Deal ponudi razplasteno razsnovo vtisa topline. Mestoma zadušeni zvoki uspejo predreti naš bobnič in razjasnitev je vedno bližje dosegu.