Kim Gordon: The Collective
Matador Records, 2024
Prenasičenost z milijoni zunanjih dražljajev je eden glavnih problemov mlajših generacij, ki so, oziroma smo, odraščale z vseprisotno tehnologijo. Tematiki se na novem solističnem izdelku posveča Kim Gordon, ki kontemplira o dobi prevelike stimulacije naših cerebralij. Legendarna basistka in pevka zasedbe Sonic Youth pokaže, da bombardiranje z impulzi ni zgolj problem mladih, ampak je današnja družbena stvarnost, ki zadeva vsakega od nas. Album tako zvočno kot lirično simulira občutek preobilnega stimuliranja, ki so ga deležni naši možgani. Tako kot na albumu tudi v njih nikoli ni miru, vedno je v ozadju vsaj kakšen šum, ki nam prepreči zbistritev misli. Besedila simulirajo to preobilje idej z absurdno poezijo in zaporedjem banalnih misli, ki se nam vsakodnevno vrtijo v glavi.
Kim Gordon se kot legendi ameriške underground in noise scene ni treba več dokazovati nikomur, kljub temu pa jo njen avantgardni pristop k popularni glasbi vleče v vedno nove eksperimente. V zadnjih letih se je posvetila predvsem solo izdelkom, ki ji glede na slišano nudijo še dodatno kreativno svobodo. V njeni glasbi slišimo tudi veliko vplivov iz njenih preostalih umetniških projektov. Album The Collective je na nek način povratek v začetke newyorške no wave scene, iz katere izhajajo Sonic Youth. Seveda pa ne moremo pričakovati, da bi glasbenica, kot je Kim Gordon, ustvarjala nostalgične albume, zato je The Collective močno učvrščen v sedanjosti z novimi hiphop pristopi. Tako nova plošča nikakor ni pastiš ali zgolj nostalgično pogledovanje k preteklosti. Prav nasprotno. Gordon dokaže, da je še vedno polna ustvarjalne energije. Pripravljena je eksperimentirati z novimi glasbenimi pristopi, te pa zna uporabljati tako, da preseže mnoge prehvaljene izvajalce in izvajalke nove generacije.
Album je zasičen s trap beati, skombiniranimi z bolj pankerskim pristopom k ustvarjanju, kar prinese sveže rezultate. Veliko starejših izvajalcev poskuša ostati relevantnih tako, da zgolj posnema nove trende in jih morda postavi v sebi ljubši kontekst. Kim Gordon to preseže in nove trende popolnoma preobrazi, jih naredi za svoje. Takšen pristop izstopa na komadu I don't Miss My Mind, ki v spremljavi težkih in temačnih ritmov razglablja o disociaciji. Govorjeni vokali v kombinaciji z visokimi cvilečimi zveni distorzije poskrbijo za kurjo polt. Na plošči je veliko grobega zvočnega eksperimentiranja, ki je zaščitni znak Gordon že celo njeno kariero. V skladbi Psychedelic Orgasm zaznamo tudi vpliv psihedelije, ki zaradi težkih beatov in temačne atmosfere poskrbi za dodaten občutek utesnjenosti, kar je posledica nasičene produkcije.
Ploščo otvori komad Bye Bye s hladnimi in ravnodušnimi vokali, ki predstavljajo notranji monolog osebe med najbolj vsakdanjimi opravki. Komad je tudi prvi singel z albuma, kar je bila smiselna poteza. Z nasičenimi in močno distorziranimi trap beati namreč v enem komadu zajame zvok celotne plošče. Glavna téma je torej odtujitev in njeno stopnjevanje z uporabo družabnih omrežij in vseprisotnih stimulansov, ki tekmujejo za vsako mikrosekundo naše pozornosti. Gordon od zunaj kot opazovalka in od znotraj kot uporabnica opazuje in opisuje, kako je dominanca omrežij popolnoma spremenila naše dojemanje življenja. Tematika ni revolucionarno nova, je pa še vedno relevantna, zlasti zato, ker je podana v kombinaciji z dobro premišljenimi inštrumentali, ki so posledica sodelovanja z alternativnim pop producentom Justinom Raisenom. Bolj eksperimentalno hiphop usmeritev sta nakazala že na določenih komadih prejšnjega albuma No Home Record, tokrat pa sta se v celoti podala v alternativni hiphop.
Besedila so družbeno kritična, osredotočena na spolne razlike, denimo v komadu I'm a Man, na različne družbene percepcije sveta v skladbi Shelf Warmer, in na doživljanje spolnosti v komadu Tree House. Glasba vzbuja občutek, da besedila tematik nekako ne obravnavajo na zelo izviren način. Kritika vseh omenjenih družbenih problemov je seveda na mestu, toda težko se znebimo občutka, da bi bila lahko podana na zanimivejši način. Teksti veliko pridobijo s stasom in avtoriteto, ki jo izžareva Gordon. To zanašanje na legendarni status ima še vedno veliko veljavo pri poslušalcih, ki so podrobneje seznanjeni z delom glasbenice, vendar se postavlja vprašanje, kako to dojemajo mlajše generacije, za katere Gordon ni ena glavnih glasbenih ikon. Morda gre zgolj za iskanje šivanke v senu, toda Gordon je s preteklimi projekti postavila zelo visoke standarde, ki jih nekateri komadi z novega albuma ne dosegajo.
V nekaterih skladbah so trap podlage preveč predvidljive, da bi upravičile svojo vseprisotnost. Kljub nekaterim konceptualno nedodelanim segmentom pa ima album vseeno več dobro zastavljenih delov, ki nam zlezejo pod kožo. It's Black Inside je grozljivo temačna pesem, ki nas popelje v avtoričin notranji dialog. Komad se spreminja sunkovito, podobno kot skačejo naše misli, zaradi kompleksnosti pa paradoksalno zahteva našo popolno pozornost. Album je temačna nočna mora v najboljšem pomenu besede. Mračnost je prepletena z intimo, ki je prisotna skozi celotno ploščo. Vokalni razpon na albumu ni tako izpostavljen, zato še toliko bolj izstopajo skladbe in sekcije z govorjeno besedo, ki v besedila vnašajo modrost in prepričanost.
Uporaba autotuna se lepo zlije z bolj repetitivnimi in meditativnimi komadi, kot je denimo Psychedelic Orgasm. Ob vseprisotnih industrijskih zvokih ne manjka niti zapomljivih kitarskih rifov, kot je tisti na The Believers. Plošča je dobro selekcionirana, zaključi se s serijo močnih in izstopajočih komadov. Dream Dollar z mehaničnim pankom spominja na Suicide!, besedilo pa se loteva slavljenja znamke, ki trenutno v kapitalizmu zaseda osrednje mesto na lestvici vrednot. Gordon si za razliko od znamk ne razbija glave z ohranjanjem imidža, z avantgardnim pristopom pa tudi pri sedemdesetih letih uteleša etiko panka.
Teksti na albumu so kombinacija najbolj vsakdanjih misli in prebliskov, ki pokažejo, da so te vsakdanjosti precej pomembnejše, kot se zdijo na prvi pogled. Album The Collective mogoče ne izstopa tako kot univerzalno hvaljeni predhodnik No Home Record, a je nova plošča drznejša in konceptualno zastavljena, kar pa s seboj prinaša tudi nekaj neposrečenih trenutkov. Kot celota album, ki bo poslušalce najverjetneje razdvajal, predstavi najbolj ustvarjalno plat avtorice in ob poznavanju koncepta v ozadju pokaže, da je Kim Gordon še vedno ustvarjalna supersila, ki s svojimi projekti pozornost usmerja v najbolj gnile točke naše družbe.
Dodaj komentar
Komentiraj