KING BUZZO WITH TREVOR DUNN: GIFT OF SACRIFICE

KING BUZZO WITH TREVOR DUNN: GIFT OF SACRIFICE

Recenzija izdelka
29. 8. 2020 - 19.00

Ipecac recordings, 2020

 

Roger Buzz Osborne ali skozi leta predrugačeno - King Buzzo – je kakopak še ena persona v glasbi, ki s svojo trmoglavostjo na mnogih polih uspeva ustvarjati nemogoče. Jasno, da je govora o človeku, ki je s svojimi Melvinsi že od poznih osemdesetih zagotovo občutno vplival na sam potek razvoja trših kitarskih godb. Ta nadvse pomembna glasbena artilerija pod imenom Melvins je še vedno vitalna in tvorna, nepokorna, posebna in svojeglava ter prav zato tudi uspešna pri prenašanju unikatnega spaha glasnosti, krepkosti in robatosti skozi neštete kadrovske menjave skozi svoj obstoj. Buzz je v svoji karieri gostoval na nemalo albumih, bil član muzikalno shizofrene supergrupe Fantômas, slabih šest let nazaj pa se je preizkusil tudi kot solo glasbenik, neke vrste kantavtor z materialom, ki je zapisan na albumu This Machine Kills Artists. S prepoznavnim glasom in stasom, pikrimi, črno humornimi besedili in brnečo, znižano akustično kitaro je Buzz marsikomu odprl jasnejši vpogled v kreacijo in vmesni proces sestavljanja komadov, kot jih ta uporablja denimo pri matičnih Melvinsih. Takrat se je pokazal akustičen, a še vedno masoven natis prepoznavnega in buzzovsko posebnega riffovja, ki ga je plemenitil z raznoraznimi glasovnimi izpovedmi. This Machine Kills Artists je bila še ena nova Buzzova zgodba, a žal premalo zapomnjena, s prekomerno dolgim ter ponavljajočim se momentom. Tokrat je pred nami njegova druga solistična plošča, poimenovana Gift Of Sacrifice, ki to je in hkrati ni. 

Akustični solistični prvenec Melvinsovega šefa Buzza Osborna
 / 1. 9. 2014

Bolj kot druga solistična plošča je resnična trditev, da je Gift Of Sacrifice Buzzova druga akustična plošča - pa še to ni povsem res. Da je plošča solistična, ne drži predvsem zato, ker se je staremu Osbornu pridružil še kamerad Trevor Dunn na kontrabasu iz prej omenjenih Fantômas in Mr.Bungle. Slednji mimogrede pripravljajo izdajo ponovno posnetega prvega dema The Raging Wrath of the Easter Bunny. Dunn je sicer že deloval tudi v razširjenih Melvinsih, takrat imenovanih Melvins Lite. Skratka, ni trajalo dolgo, preden je Dunn začel vaditi za prihodnjo, žal neuspelo turnejo z Buzzom, in kot se to rado zgodi, zaključil in s svojim godalom dodelal Buzzove poprej posnete komade iz novega albuma Gift Of Sacrifice. Kar se tiče besede akustična, pri danes obravnavanem albumu problem nastane pri skrajno zanimivem produkcijskem pristopu, ki vsebuje vse elemente akustičnega albuma s kontrabasom in kitaro, prav tako pa dobi nove širjave in presenečenja z modularnim sintetizatorjem. Kaj za en album je Gift Of Sacrifice, je torej stvar odločitve. Kar je veliko bolj jasno, so vsa odstopanja in tveganja, o katerih še na prvencu ni bilo ne duha ne sluha.

Krajše odrezane neposrednosti so zamenjali prepleti že slišanega in domačega, prav v tolikšni meri, da zna zmesti še marsikaterega Buzzovega privrženca z vso sproščenostjo na še neznanem terenu. Gift Of Sacrfice namreč ne izdaja prav vsega na prvi udar, kot to zna storiti njegov predhodnik. Začenši z dromljajočo uvedbo Mental Vomit, nihajočimi nivoji ter previsom v akustično romanco z violinskimi zavoji se album sumljivo prijazno natrga s Housing, Luxury, Energy, zgledno zgradbo komada, ki prav lepo dokaže Buzzove zmožnosti, ne ozirajoč se na časovne okvirje. Prav tako je več kot očitna njegova vokalna navzočnost, ki vedno znova dokazuje nezamenljivost v pevskem pristopu, hkrati pa skuša svoje zmožnosti nadgrajevati v najbolj jasni, okleščeni, pa tudi najbolj surovi podlagi do sedaj. Že res, da se na Dunnove nižje tone marsikdo lahko opre, še posebej, ko se ta počuti sproščeno in pritajeno šari po odprtem za striktnim riffovjem, pa vendarle glasovno Buzzo koraka proti novim zmožnostim, ki so kljub svežini še vedno na daleč prepoznavne. Stvar domačega je tudi temačna atmosfera, ki se vije od samega začetka. Vmes se sicer večkrat doda in odvzame doklada modularca, ki zmede sproščenost z več kot dobrodošlo nepredvidljivostjo, momentalno pa ostaja mračen priokus, podoben kot po melvinskovskem sodelovanju z Lustmordom, čeprav v zares unplugged različici.

Dobre pol ure dolg album je razdeljen na daljše komade in vmesne eksperimente. Slednji se razvijajo predvsem iz naklonjenosti sintetizatorju, nikoli pa ni izvzeta tudi medigra, ki jo skozi ploščo venomer podtika Dunnov kontrabas z vsemi potegi in brnenji. Dihotomija med akustičnim in sintetičnim drži podstat, a beganje od stonerskih riffaž in dramaturška kreacija buzzovih komadov, ki zna ponovno pokazati svojo romantično plat, se na novem albumu olupi do te mere, da se sleče vse do starošolskih rokenrolerskih prijemov. Mock She je stonesovska ležernost, odpeta v Buzzovem še neslišanem načinu petja, ki ga prekinejo Dunnovi skorajda metalski rezi, medtem ko je I'm Glad I Could Help Out sinkopasta pritrjevanka z zamaknjenimi halucinogenimi kitarskimi linijami. Gift Of Sacrifice je skratka lahko brez najmanjšega problema oklican za še en svež in hkrati izviren odraz tega melvinsovskega vetrnjaka v okupaciji tovariša Dunna.

 

Leto izdaje: 
Avtorji: 
Institucije: 

facebook twitter rss

 

Podprite kakovostne radijske vsebine tudi v koronski dobi, kliknite na

 

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.