XL Recordings & Matador Records, 2023

Pet let je že minilo od razprodanega koncerta Archyja Marshalla v Kinu Šiška. Takrat smo lahko slišali sveže izdan, danes že ikoničen tretji album, The OOZ. Estetika tega albuma je začrtala tisto jezno, otožno in na trenutke pretirano tarnajočo, toda nadvse muzikalično smer londonskega glasbenika. In kdo mu lahko zameri? Tip prihaja iz Londona. Če bi z njegovo glasbo opisovali katerokoli evropsko mesto, bi se po vsej verjetnosti odločili za London. Tega je s svojo glasbo slikal že s preteklimi projekti, vendar se je šele z albumom The OOZ popolnoma zacementiral v sferi glasbenikov, na katere se lahko zanesemo v stanju melanholije. In tega občutka se je Archy držal tudi v dveh albumih, ki sta sledila. In sicer je govora o albumu Man Alive! iz leta 2020 in letošnjim Space Heavy. Pri obeh namreč dobimo nadvse poznan občutek, kot da smo stvar že nekje slišali. Vsakič z glasbo dobimo nekaj od mešanice jazza, hip-hopa, roka ter globokega vokala, ki nam govori o občutkih. Tistih bolj mrke narave. 

 

Kaj je torej tisto, po čemer se razlikujejo Archyjevi albumi? Po katerem parametru bi se lahko orientirali, da bi nekomu objasnili, kako se komadi plate The OOZ razlikujejo od komadov naslednjih dveh plat, Men Alive! in Space Heavy? Inštrumentacija in vokal se v teh nekaj letih namreč nista pretirano spremenila. Če bi se resnično želeli vreči v podrobnosti, bi opazili, da je morda z vsakim naslednjim albumom obogatil zvok celotne produkcije, vendar je vseeno ostal zvest zvoku, s katerim ga povezujemo danes. S tem mislimo predvsem na razne produkcijske efekte, ki so pripomogli k ustvarjanju mračnosti, sanjavosti in še katerega drugega pridevnika, ki bi opisoval glasbo Kinga Krula. Seveda ne smemo pozabiti edinstvenega vokala, ki je v nekaj letih lastnoročno postal glas, če ne celo nosilec celotnega žanra. Povsem nova plat pa se pokaže, ko začnemo njegovo glasbo tudi razumeti. Čisto vsaka plata ne samo govori, temveč dejansko tudi pove zgodbo. Zgodbo, s katero se lahko marsikdo, ki je v stanju tistih bolj nesrečnih emocij, brez težav poistoveti. 

 

Naj bo jasno, da besedila sama, še bolj pa njihovo podajanje, niso in tudi ne bodo vesele narave. Če se nam je o tem svitalo že po tretjem albumu, je sedaj to povsem jasno. Odraščanje glasbenika je skozi zadnje tri albume očitno. Poleg premikov v osebnemu življenju Kinga Krula, ki jih prinesejo izstrelitev tik pod prag superzvezdništva, se je zadnja štiri leta preizkusil tudi v vlogi očeta. Kljub povečani pozornosti in spogledovanju s statusom svetovnega superzvezdnika pa se v tej vlogi ne znajde pretirano dobro. V osnovi gre še vedno za nežnega in visoko emocionalnega glasbenika. Enega tistih, pri katerih dobimo pristen občutek, da se ne zmeni za povečano mero pozornosti. To tudi sam dejansko misli in da poslušalcu skozi svojo glasbo to tudi jasno vedeti. Niti za trenutek ne pozabimo, da je njegova narava v osnovi še vedno melanholična. In ravno to je tisti pomemben zaključek, ki ga mora za globlje razumevanje Kinga Krula na neki točki narediti vsak poslušalec.

 

Space Heavy je bil v nastajanju dve leti, predvsem pa je povzetek potovanja med Londonom in Liverpoolom. Potovanje med dvema krajema je kot kaže pustilo glasbeniku dovolj časa, da se je poglobljeno potopil vase in nam predstavil projekt, ki hkrati deluje znano, toda povsem drugačno. Počasi se odmika od preteklih jazzovsko hip-hopovskih vložkov in se bolj posveča rokerskemu značaju skladb. To seveda ne pomeni, da ne ostane zvest zvoku, po katerem smo ga v preteklosti prepoznali. Toda tudi na tem albumu je, tako kot vsakič, pripravil nekaj novega. Ko dobimo ozadje nastanka albuma, nam resnično začne delovati kot dejanska vožnja z vlakom. Bodisi s prvimi toni otvoritvene skladbe Flimsier, ki nakazuje počasen odhod, do hitrejših delov albuma, kot je skladba Hamburgerphobia, ali posledičen prihod v Liverpool s skladbo Seaforth in galebi, ki nam dajo vedeti, da se je naše potovanje znašlo na koncu. Vse, kar se dogaja vmes, pa je prostor za surov vpogled v stanje Archyjeve psihe, ki nam na svoj zelo edinstven način pove, kaj se mu plete po glavi.

 

Skratka – gre torej za album, ki smo ga od Kinga Krula hkrati pričakovali, vendar nas je še vedno presenetil. Katerikoli komad bi na prvi pogled lahko brez težav uvrstili tudi na katerega od prejšnjih albumov, vendar se 15 skladb na albumu Space Heavy tako dobro znajde v skupni celoti, da bi bilo to zločinsko. Diskografija Archyja Marshalla se je pri njegovih osemindvajsetih letih že kar lepo napolnila in zaenkrat še vedno čakamo na kakšen slab izdelek.