KLINIKA DENISA KATANECA: JADA JADA

KLINIKA DENISA KATANECA: JADA JADA

Oddaja
26. 5. 2020 - 19.00

Krava 22, 2020

 

Kot otroci beremo pravljice. Vsak od nas je imel verjetno svojo najljubšo, ki so mu jo starši, stari starši ali bejbisiterji morali ponavljati vsak večer. Kasneje pa, ko pridemo v tista leta, ko nas definitivno nihče več nima za otroka, beremo te iste pravljice svojim otrokom, sestri, vnukom ali nečakom in ugotovimo, da nekaj ni več tako, kot je bilo takrat, ko smo bili majhni. Pravljice se kar naenkrat zazdijo zelo brutalne, radikalne, iracionalne. Kot otroci tega še nismo tako razumeli; imeli smo jasno predstavo o tem, kaj je dobro in kaj ne - finale pa je bil seveda srečni konec, ko dobro premaga zlo.

Pogovor s hrvaškim kantavtorjem Denisom Katancem pred njegovim nastopom v klubu Gromka
 / 18. 12. 2019

Kot določeno obliko pravljice lahko razumemo tudi novo ploščo hrvaške folk rock zasedbe Klinika Denisa Kataneca, album Jada Jada. Klinično osebje sestavlja pet glasbenikov: Denis Katanec osebno kot vokalist in akustični kitarist, Branimir Normac kot spremljevalni vokalist, električni kitarist in klarinetist, Karlo Cmrk kot basist, Vinko Vujec kot bobnar in Eleonora Hill kot violinistka, ki prispeva še en spremljevalni vokal. Celotna zgodba se vrti okoli cenjenega zagrebškega kantavtorja Katanca, ki v etru na 89,3 MHz-a nikakor ni neznanec. Denis že vrsto let ustvarja bodisi sam bodisi v različnih zasedbah; med drugim je bil frontman bendov Felon in Okanagan. Tokratna zasedba, Klinika Denisa Kataneca, pa je tu z namenom, da bi poslušalcu jasno razkrila tisto, kar Denis ustvarja sam. Plata Jada Jada je sicer tudi prvi album prenovljene Klinike, ki je nastajal dve leti in izšel 16. maja pri založbi srbskega kolektiva Krava 22.

Recenzijo smo začeli s pravljico oziroma basnijo - tako je namreč obarvana tudi plošča Jada Jada. Komadi so močno osredotočeni na zgodbe, katerih glavni liki so gozdne živali in rastline, ki jim Denis nadeva značilnosti ljudi. Liki se med seboj ljubijo, sovražijo, so ljubosumni eden na drugega - tako ali drugače, ves čas ali le kdaj pa kdaj, vmes pa so zmedeni in tesnobni. Basen v ozadju barvajo brutalni in okrutni odtenki, ki privrejo izza lahkotnih ritmov in značilnega Katančevega tona glasu, ki je poln bolečine in trpljenja. Njegovo bitje se tudi tokrat giblje med nežnim in grobim, kot bi ga obe skrajnosti vlekli vsaka v svoje vesolje, on pa se ne more odločiti, katera stran je njegova. Skladbe se začenjajo zelo igrivo, ljubko, krhko - nekje na sredini pa nastopijo prelomnice v razpoloženju in vstopita glasno petje ali dretje ter hitro, grobo brenkanje, ki ga tudi sami skoraj začutimo v svojih prstih. Tudi poslušalec po vsem skupaj težko zares razume, ali celoten paket vzbudi občutek veselja ali žalosti. Jasno slišimo žalost v pevčevem glasu, a ko si Denisa predstavljamo pred mikrofonom, na njegovem obrazu vidimo nasmeh. K temu moramo prišteti še zanj karakteristično fuzijo zvokov, izrazito evforijo in namerno užitkarsko raztegovanje skladb.

Poleg besedilnega sloga basni ali pravljice nekatere skladbe isto nakažejo tudi s svojimi melodijami. Morda ste kot otroci ali celo odrasli kdaj spremljali nemško risanko Simsala Grimm ali kakšno podobno pustolovsko risanko, srednjeveško zgodbo, v kateri igra pomembno vlogo glasba, ki nas v trenutku odpelje v tisti čas, v nekaterih prizorih pa nastopi tudi izrazit trubadurski sentiment. Nekaj podobnega ujamemo denimo v skladbah Grlilice ali Pejotl, ko si vzporedno z opisi narave in vsega, kar se v njej godi, med poslušanjem ustvarjamo lastno podobo.

Brutalnost, o kateri že ves čas govorimo, pa se najlepše zrcali v skladbi Digresija na zeku II, v kateri Denis zapoje: »Eci peci peci pec, ja sam jedan mali zec, kroz ove žile teče rijeka, rijeka puna trupla zeka.« Temačno besedilo uvaja razigrana plesna melodija, ki ustvarja privid vesele skladbe, a ko se poslušalec s površja potopi v globino, ugotovi, da pripoved ni prav nič simpatična, prej tragična in grozljiva.

Klinika nam meče drobtinice sanjarjenja in ko se povsem pogreznemo v sanjski oblak, nas s silo brcne z njega in nas pusti pasti nazaj na zemljo, ki jo je oblikoval vihar neprijetnih dogodkov. Podobno kot mali cvet, osrednji lik skladbe Patkica, ki sanja o tem, kako bo postal veliko drevo, zrušil druga drevesa in ob tem pazil na drugo drobno cvetje. A mali cvet ostane majhen, kar dejansko tudi je. Morda pa je tudi žalosten, ker ni tako velik, kot bi si želel biti.

Klinika ves čas vabi k odprti komunikaciji in spoštovanju, kliče k temu, naj ne pozabimo otroškega načina čutenja in umevanja sveta. Spominja nas na to, kako pomembno je, da iskreno čutimo, ne da bi se omejevali s tem, kaj je družbeno sprejemljivo ali kaj od nas kot od odraslih, zrelih in racionalnih ljudi morda kdo pričakuje.

 

Institucije: 

facebook twitter rss

 

Podprite kakovostne radijske vsebine tudi v koronski dobi, kliknite na

 

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.

randomness