Po lanskoletni invaziji nove srbske scene z bendi kot so Petrol, Repetitor, Nežni Dalibor in podobnimi, ki počasi že prehajajo v mainstream, smo tokrat iz istega okolja deležni novega garažnega bomardiranja v obliki Klopke za pionira in njihovega novega albuma z naslovom Dodole. So sicer bend, ki ima za sabo že lepo število preplavanih milj, a o njihovi preteklosti ne bo odveč povedati nekaj besed. Hrupen vojvodinski underground rock bend iz osi

Pančevo-Beograd je ustanovljen leta 2003, nov izdelek pa je ugledal luč sveta pri neodvisni založbi Ne-ton iz Beograda, s katero so si vzajemno zvesti od začetka delovanja. Ta je neke vrste online založba, ki je v skladu s svojim sloganom "Ne može tako da se posluje" vedno na meji obstanka, njen internetni naslov www.ne-ton.com pa nudi kar nekaj brezplačnih downloadov.

Ime benda - Klopka za pionira - se nanaša na prepreke na katere naleti posameznik, ki hoče nazadnjaški skupnosti predstaviti nekaj novega. Te pasti so nam znane tako ali drugače, eni so se v njih že ulovili, drugi se še bodo, tretji pa večno kljubujejo. Je kljubovanje značilno tudi za protagoniste nocojšnjega večera ali pa so se ulovili v lastno past? Album Dodole, ki si bomo v današnji Tolpi bumov poslušali v celoti, se namreč močno odmika od njihovih prejšnjih, predvsem zgodnejših izdelkov. Lahko bi rekli, da gre že za pop izvedbo njihovih glasbenih zamisli. Ali mileje rečeno: pop v alternativnem celofanu, ker njihov glasbeni izraz nikoli ne bo šel v korak s stereotipnimi inačicami popa. A tudi pri tej tezi ne moremo biti povsem gotovi, saj, kot je rekel Mileta Mijatović, ustanovitelj benda in njegov vokalist: „...tudi The Beatles so nekdaj veljali za hrup, danes pa jih lahko poslušamo za uspavanko.“ Poleg omenjenega, je bil soustanovitelj skupine še kitarist Damjan Brkić, ki se je ukvarjal z zvočnimi mašinami in sempli. Skupaj sta delovala tudi v manjših bendih, kot so bili štiri dni trajajoči Weisnerovi svedoci ali Reanimacija psihomotorike, ki je v nekaj mesecih obstoja posnela več kot sto pesmi! Danes sta člana benda še nekdanji član zasedbe Petrol, basist Vladimir Lenhart in klavijaturist Đurađ Šimić, kljub industrializiranem predznaku skupine pa so imeli na začetku žive bobnarje - Vuka Palibrka in Zorana Jovića, nekdaj bobnarja kultne skupine Napred u prošlost s konca osemdesetih let.



Klopka za pionira je do zdaj izdala že štiri albume, z zadnjim pa so past nastavili tudi novim somišljenikom, katere vabijo na plavanje po ležernih, motnih in težkih vojvodinskih zvočnih rekah.

Gre za simbiozo človeka in mašin, ki temelji na improvizaciji in provokativnih besedilih. Prejšnja dela so bila, kot že rečeno, drznejša in širši publiki še bolj nedostopna, melodija pa je le redko prišla do zraka. Na prvih dveh albumih Raj na zemlji ne postoji in Haker ili iskušavanje đavola se ukvarjajo s primerjavo fašistoidnega režima v hitlerjevi Nemčiji z enakim v Srbiji devetdesetih let, z ideologijami, totalitarizmom in religijami. Sempli zvokov iz prašičjih farm, parodije Bajaginih besedil in zmes semplov komunističnega režima s sempli nove agresivne pravoslavne liturgije niso redki. Združujejo razgradnjo zgodnjih Swansow z eksperimentalnostjo Einstürzende Neubauten, ter nadaljujejo tradicijo podobnega rock pristopa na tleh nekdanje Jugoslavije.



Startali so tam, kjer so se ustavili zagrebški Sexa, sarajevski SCH (beri: es-ce-ha), reški Grč in predvsem Satan Panonski, njihov brat iz melanholičnih panonskih ravnic, kateremu so posvetili elektronski noise projekt z njegovimi besedili Vratićeš se Satane. Tretji album Planetarni čovek predstavlja preobrat v razvoju, ne le z z izborom najboljših pesmi, ampak tudi z uvedbo ritem mašine.



Album Dodole, poimenovan po poganskem ritualu plesa dežja tudi drugače dostikrat prikliče trans ritualnih obredov, le da ne pretiravajo v izboru ljudskega izročila in ne uporabljajo toliko etno glasbil, kot druge etnorock tvorbe. Distorzirana kitara, zvoki intervencijskih siren in prepletenost semplov z ritmi mašine so vsota seštevka z elektronskimi efekti nadgrajenega Damirja Avdića, frakcij Demolition Group iz osemdesetih let in Hissanola Andyja Kerra, bivšega kitarista NoMeansNo. Besedila, tolikokrat na stranski tir odrinjena komponenta, so pri pančevsko-beograjski družini izjemno provokativna in se odkrito dotikajo socialnih in političnih tem, ki govorijo o stoletni zaostalosti družbe, tuje pa jim niso niti zemljepisne teme, kot smo jim priča v najdaljšem komadu, ki je desetminutni sprehod po Mediteranu in okolici.

Klopka za pionira vas ne bo pustila ravnodušne - ali jo boste sprejeli na prvo žogo ali pa se z njeno težko prebavljivostjo niti ne boste ukvarjali. Ne glede na odločitev jih boste cenili. Vsekakor glasba, ki bo zaradi ekstravagantnosti obsojena na propad v kolektivni zavesti, ker ta arhivira le družbeno sprejemljivo. Vendar pa se Klopka za pionira neprestano kameleonsko preoblači in išče nove bližnjice na že dodobra prehojenih poteh rokenrola ...