Sludgelord Records, 2021

Interstice ali majhna odprtina v prostoru, tista dramatična, ki si jo lahko predstavljamo samo kot napako, saj je preozka, da bi v prostor spustila dovolj svetlobe za enakomerno osvetlitev, hkrati pa je ravno dovolj široka, da zmoti razpoloženje v popolni temnici. V nocojšnji Tolpi bumov se bomo posvetili memphiški zasedbi Knoll, ki je med karanteno kakor strela z jasnega v naš prostor prodrla s februarja izdanim prvencem Interstice.

O začetkih zasedbe ni kaj veliko povedati, saj se na začetku dobesedno nahajamo še zdaj, no, s to izjemo, da sta se James Eubanks in Lukas Quartermaine, člana ustanovitelja, spoznala, že ko je James štel štirinajst, Lukas pa šestnajst let. To vseeno nanese na nekaj zgodovine, če upoštevamo, da sta se glasbenika pred petimi leti spoprijateljila v glasbeni šoli Šola rocka. To sta skupaj tudi zapustila, in sicer z idejo o družnem projektu, radikalnejšem in ekstremnejšem od programa, ki ga je ponujala šola. Danes zasedba zajema šest članov, poleg vokalista Jamesa in basista Lukasa imamo tukaj še Evana Kubicka, Ryana Cooka in Drewa Millerja na kitari ter Jacka Andersona za bobni. Slednji je najnovejša pridobitev benda, saj se je Knoll pridružil šele po tem, ko so album Interstice že posneli, tako da je bobne za potrebe snemanja plošče odigral James.

Čeprav so debi snemali v letu velike karantene, v času najbolj restriktivnih ukrepov, so Knoll naleteli na vse mogoče idealne povezave znotraj sveta ekstremne mainstream glasbe. Interstice je daleč od nepremišljenega izdelka in prav nič na plošči ni pretirano naključno. Zasedba jo je posnela z Andyjem Nelsonom v Bricktop Recordings studiu, miksal je ni nihče drug kot Kurt Ballou, masteriziral Brad Siege, ki je med drugim masteriziral tudi plošče bendov Off! in Sleep, ter kot da vse to še ni dovolj, je za vizualno podobo poskrbel Ethan McCarthy, vokalist in kitarist zasedbe Primitive Man. Ob takšni ekipi veš, da nekaj delaš prav.

Album sestavlja dvanajst skladb različnih dolžin, ki skupaj štejejo dobrih petintrideset minut. Tako kot svetloba skozi razpoko se album poslušalcu brezkompromisno odpre že takoj na začetku. Ploščo s predirljivim krikom otvori skladba Callus of the Maw, ki nas takoj sooči z deathgrind narativo. Ta je vseskozi prisotna, se ji pa kakor nove razpoke v prostoru, ki prepuščajo svetlobo, kmalu pridružijo še druge. Že na tretji skladbi Lambent Urn se začne prvotna usmeritev spogledovati z elementi black metala, pri komadu Grasp s prvinami avantgardnega metala, v nadaljevanju pa še s finesami noise mikrožanra power electronics. V tem oziru ne moremo mimo primerjav z bendi, kot sta Full of Hell ali Imperial Triumphant, kar je zelo zanimivo, saj gre za med seboj precej različni zasedbi. Interstice si lahko tako predstavljamo kot preplet mnogih žanrov in hkrati kot popolno celoto enega na polju eksperimentalne ekstremne muzike. 

O sami vsebini izdaje Interstice je znanih bolj malo informacij oziroma te niso posebej izpostavljene. Na Bandcamp strani založbe Sludgelord Records so zapisali zgolj, da si je treba ploščo predstavljati kot komentar na najgrotesknejše vidike človeka v boju skozi čas, kar lahko v bistvu pomeni kar koli. No, ne bi bilo pravično, če bi to na koncu uporabili proti njim, saj so glede na zgovornost same muzike morda tudi vse ostale besede odveč.

Zasedba Knoll je res še rosno mlada, a nam je že s svojim prvencem dala jasno vedeti, da se na sceno ni prišla igrat. Zgolj dva meseca po izdaji albuma Interstice je zasedba že nastopila na spletni različici festivala Roadburn, Roadburn Redux, James pa je v enem izmed intervjujev povedal, da v kratkem načrtujejo še izdajo dveh splitov. Mladost je morda res norost, vendar je hkrati čas zagona in velikih idej, ki se kdaj pa kdaj tudi uresničijo. Knoll so ta močna svetloba, ki pronica skozi ozke odprtine in razsvetljuje prostore na drugi strani, plošča Interstice pa je njihov ojačevalec.