Samozaložba, 2017

Ko se je zasavska četverica Koala Voice pred približno tremi leti z zmago na dijaškem glasbenem tekmovanju Špil Liga, z odmevnimi nastopi v sklopu Klubskega maratona Radia Študent in onkraj njega ter z izdajo debitantskega albuma Kangaroo's a Neighbour prebila med prvokategornike slovenske alternative, se je hkrati tudi že zdelo, da prav z njimi morda prihaja še trenutek, ko bo slovenska neodvisna glasba končno lahko preskočila dotedanje okvire dosega in našo rock sceno potegnila v 21. stoletje. Široko všečna kombinacija indie zvoka, ki pri nas pred tem presenetljivo nikoli ni doživel pravega preboja, pa vedno omenjani mladostniški svežina in neobremenjenost so ob nadarjenosti za pisanje spevnih komadov zasedbo tudi v času, ko so kitarski bendi že težko postajali zares relevantni, vzpostavljali kot najbolj vroč nov slovenski glasbeni proizvod, pred katerim si je bilo težko predstavljati karkoli drugega kot svetlo prihodnost.

Ta svetla prihodnost nam v tem trenutku prinaša bendov drugi album, a si je na poti do sem četverica vseeno pisala drugačne poti, kot smo morda pričakovali. Čeprav je bilo zasedbino prisotnost na slovenskih odrih in izbranih radiih ves čas moč vsaj malce čutiti, bi težko rekli, da je izkoristila ves svoj potencial preseganja sredinsko-alternativne, mladostniške klientele - če je to seveda sploh hotela. Namesto tega tovarno oblakov, v katerih so fantje in dekle zgradili gradove melodij svojega drugega albuma, v veliki meri predstavljajo najrazličnejše evropske odrske in obodrske izkušnje, pogosto v kontekstu ali kot posledica t.i. showcase festivalov in pogosto vsaj delno z namenom utrjevanja prisotnosti znotraj izbrane evropske indie mreže. Če so te poti v večji meri hkrati že pomenile tudi cilje ali so res predstavljale šele podlago za njihovo resnejše udejstvovanje v tujini, bo slej ko prej sicer pokazal čas, v tem trenutku pa je relevantno predvsem vprašanje, kako se ovinki z njihovih turnej in življenj odsevajo v plošči Wolkenfabrik.

V plošči torej, ki jo je uradno letos junija, neuradno pa pravzaprav že na nastopih iz leta 2015 napovedal priljubljeni single Vede premikanja, in v plošči, za katero je produkcijske naloge prevzel Anglež Danton Supple – človek, ki je med drugim sodeloval z umetniki, kot so Coldplay, Morrissey in Kylie Minogue. Glede na to, da preostalih devet komadov prefinjenosti omenjenega singla, izstopajočega tudi po petju v slovenščini, vsaj aranžmajsko ne doseže zares, pa tudi glede na to, da povprečno poslušalsko uho produkcijski učinek producenta ob tovrstni glasbi zazna le stežka, gre reprezentativne elemente albuma vendarle iskati drugje. Morda že v uvodnem komadu Sierra, ki nakaže, da je album v detajlih precej dodelan in dovršen, zaradi česar svoje čare razkriva mestoma in počasi, a vseeno stoji blizu, za marsikoga gotovo preblizu v mednarodnem merilu že tako težko izstopajočem zvoku bendovega prvenca. Osnovo skladbam namreč v večini še vedno predstavljajo psihedelične-bluz-indie kitarske linije Domna Holca, ki jih značilni disko beati Mihe Prašnikarja nato pogosto pospešijo v nekaj plesnega, medtem ko besedilna nostalgičnost, pri Koalah malce prisotna že prej, z mladimi odraslimi premisleki minevanja in izgubljanja zdaj postaja oprijemlivejša, po drugi strani pa nekatere komade zaznamujejo tudi rahlo blurovske karakterne študije.

Najlepši primer omenjene introspekcije se morda ponuja s samim koncuem albuma oziroma s skladbo Talk About It, najtišjim in najbolj minimalističnim trenutkom plošče ter še enim pristno nedolžnim zajemanjem prihodnje nostalgije. Bend sicer tudi tokrat najbolje funkcionira prav takrat, ko stvari najmanj zapleta in ko vsak del celote brez večjega izstopanja zanesljivo opravi svojo vlogo. Visoka raven sinergije se npr. kaže v epsko ambientalni skladbi Julien, instrumentalnem vrhuncu plate, v izstopajoče živahni, kinetični Kitten on a Journey, ki si zasluži postati hit, pa tudi v Oxygen Thief, začinjeni z elementi surf rocka in z malce bizarnim ekološkim spoken-word vložkom Mihe Prašnikarja. Kot trenutek, ko bend vendarle nakaže resnejši odmik od svojega zgodnejšega dela, pa se izpostavi skladba Remain Silent, ki z bolj družbeno angažiranim besedilom, s hitrobesednimi, skoraj raperskimi vložki sicer vokalno vse prepričljivejše Mance Trampuš, s hipnotično, temačno kombinacijo kitare in basa ter z bolj nepredvidljivo strukturo nasploh kaže, da bend vseeno gotovo ima vsaj potencial za očitnejše eksperimentiranje znotraj svojih žanrov in za resnejše iskanje meja svoje ekscentričnosti.

Bend je na plošči Wolkenfabrik v tem, kar počne, torej dober in v všečni razslojenosti, dodelanosti večine skladb tudi boljši, kot je bil na prvi plošči, a je zaradi manj očitne melodike, manj nalezljive energičnosti, pa hkrati podobno varnega zvoka težko pričakovati, da bi posamične skladbe zares odmevale ali morda pustile pečat, kakršnega so pustili Disco, Nothing, Bullet in ostali sveži hitiči leta 2015. Tudi novi komadi so sicer obiskovalcem koncertom Koal znani že dlje ali pa vsaj od lanskega odmevnega koncerta v Kinu Šiška in so se morda v (post)produkciji kuhali še predolgo, a je po drugi strani tudi že jasno, da se lepo vključujejo v bendov set in kot takšni v živo delujejo zelo prepričljivo. Slednje se bo gotovo izkazalo tudi nocoj, ko bo bend v Cvetličarni svoje mednarodne izkušnje prelil v enega največjih koncertov svoje dosedanje kariere.

Wolkenfabrik bo tako v svet poslan kot dostojen naslednik in odraslejša nadgradnja prve plošče, v dobrem ali slabem smislu pa bo morda ostal v spominu tudi skozi kontekste misije plasiranja Koal v tujino. A če si bend namesto utrjevanja vezi s slovenskimi občinstvi trenutno raje ustvarja vezi v tujini, lahko vseeno verjamemo, da je že pomagal vzpostaviti prostor za naslednje podobno misleče, slučajne rešitelje slovenske kitarske glasbe - vse glasnejši so s svojo samozavestno reinterpretacijo (slovenskega)/(glam) rocka njihovi turnejski sotrpini Mrfy, Špil liga pa je morda z Joker Out končno prinesla še nekoga, ki bo znal vsaj mladino dejansko spet nagovoriti. V prihodnosti bodo Koala Voice s podobnim indie pop zvokom težko še držali pozornost širše množice, a jim je tokrat težko zameriti, da se še malce zadržujejo na teritoriju, ki so ga pri nas prav oni doslej morda zaznamovali najbolj trajno.