Purple Tape Pedigree, 2023

Kœnig je umetniško ime Lukasa Königa, dunajskega bobnarja, producenta, zvočnega umetnika in poprej v karieri tudi raperja. Kœnig glasbo ustvarja že več kot desetletje, odkar je, opremljen z diplomami z dunajskega Konservatorija Gustava Mahlerja, Univerze Antona Brucknerja v Linzu in Švicarske šole jazza v Bernu, leta 2009 začel diskografsko pot. Najprej večinoma kot del avantgardnih jazzovskih zasedb, potem različnih projektov, med drugim denimo bendov Kompost3 in Mopcut, in nenazadnje s polnim imenom tudi kot solo avantgardni bobnar ter kot kœnig doslej z dvema albumoma in eno kratko ploščo. Prav ob priložnosti izida njegove prve plošče best of 28 in nastopa v ljubljanski Menzi pri koritu smo ga imeli leta 2017 priložnost predstaviti v etru Radia Študent.

Na prvi plošči je kœnig plaval še relativno globoko v nagruvanem, pa tudi nalomljenem in precej hrupnem hiphopovskem momentu, v katerem je rime serviral sam, seveda prek svojih, na bobnarskih akrobacijah grajenih bitov. Produkcije je obogatil z raznimi elektronskimi zankami in sinti, a je izraz vsekakor nekako podrejal mreži in taktno ukročenim ritmom, obenem pa vseeno že takrat predstavljal odmik od ustaljenih hiphopovskih tokov. Naslednja solo plošča Messing je naslovu prikladno predstavljala precejšen obrat od prve plošče. Šlo je za veliko svobodnejši izraz, v katerem je kœnig glasbo osvobodil okovov pravilnih ritmičnih in taktovskih načinov in veliko eksperimentiral z zvočenjem, zvokovjem samim in se nekoliko odmaknil od poprej zelo hiphopovsko naravnanega izraza.

No, pri njegovem novem, tretjem solo albumu 1 Above Minus Underground, pa gre za iskanje ravnotežja, za iskanje najboljšega obeh svetov in za kulminacijo njegovih artističnih idej in dolgoletnega ustvarjanja v resnično zaokrožen izraz. Kœnig se poda v iskanje oziroma širjenje lastnih glasbenih prijateljstev, iz glasbe se namreč sam vokalno popolnoma umakne, se osredotoči na produkcijo, prostor pa prepusti šopku talentiranih in preizkušenih robnih hiphopovskih umetnic in umetnikov. Morda si upamo reči, da gre pri tretji kœnigovi plati celo za dvig glasbe na novo, globalno relevantno raven.

Kot rečeno torej kœnig svoj output preusmeri v pripravo produkcijske plati albuma, pri tem pa nadgradi dolgoletno glasbeno prijateljstvo z Nikom Hummerjem, ki je prav tako del relativno mlade dunajske akademsko šolane avantgarde. Hummer in König si delita tudi nekaj glasbenih projektov in predvsem članstvo v vseavstrijskem umetniškem kolektivu Werkstatt, ki v delavnicah povezuje avstrijske avantgardne umetnike. König je tako ob pripravi podlag skrbel za večino inštrumentalne podobe, seveda razumljivo, najbolj za ritmično, v katero zopet vtisne svoj značilni pečat, pa tudi za hrupne elemente in nekatere sintetizatorje. Gradi na relativno enostavni, mestoma ritmično omejeni, gruva polni, spet drugič osvobojeni godbi, ki jo skupaj s Hummerjem nekako zakrijeta, kamuflirata v gosto prepredeno glasbeno tvorbo. Nik Hummer skrbi za bogatost in izredno zvočno širino omenjene glasbe. Predvsem gre tu za malo morje modularnih sintov in ustvarjanje nekakšne vseobsegajoče, oblačne, celo mračne kritine. Ali pa preproge, če želite.

V podlagah sem in tja zasijejo tudi vrhunski vzorci, ki prečijo meje med avantgardo in konvencionalnim hiphopom. V svoji delavnici, laboratoriju, sta Hummer in König ustvarila imenitne, sicer dvajsetminutne zvočne eksperimente, ki pa sta jih za samo ploščo in za gostujoče glasbenice in glasbenike pokrajšala, izbrala najbolj učinkovite dele in z njimi podložila verze vokalistk in vokalistov. In tu nastopi resnično imenitni del plošče 1 Above Minus Underground.

Bolj nadiggane poslušalke Radia Študent ob pogledu na nabirko gostujočih gotovo zastrižejo z ušesi – v večini primerov gre namreč za precej relevantna, kritiško čislana imena. Na plati se tako znajdejo Nappy Nina, izredno perspektivna poetinja in vzhajajoče avantrap ime, ki jo rolajo vsi od Bandcamp Dailyja do Jizaha, pa Moor Mother, neizpodbitna kraljica hiphopa zadnjih let, najsibo to v afrofuturizmu ali pa v spoken word aktivizmu. Nato je tu še čislani Dälek iz dobro znanega in že dolgo grizočega istoimenskega dvojca, pa Sensational iz Brooklyna, ki je sodeloval tudi z legendarnimi Jungle Brothers in Billom Laswellom na njihovi nikoli izdani, preveč eksperimentalni plati v prvi polovici devetdesetih let. A to še ni vse, oglasi se tudi Guilty Simpson, junak založbe Stones Throw in Madlibov sodelavec, slišimo pa še udarne doprinose sicer manj poznanih Rojin Sharafi in Elvine Brandhi.

Prav vsak od jezikov in njihovih verzov je tako zelo nabrušen, tako zelo relevanten, načenja katero od srce- ali pa svetparajočih tegob, kot so rasizem, policijsko nasilje, patriarhat, vojna, kapital in njegova neprimerna razporeditev. Vsak odrapani part upraviči pričakovanja, predvsem pa se tako zelo dobro uleže na mračno, zapleteno zvočno krajino v podlagah. In četudi nekateri verzi zvenijo morda kot rap zgolj zavoljo rapa, brez fokusirane, konceptualne narative, je raperski performans več kot zadovoljiv in gotovo v makroperspektivi prenaša celo vrsto povezanih sporočil.

Umetnina 1 Above Minus Underground ima torej vse sestavine, da jo lahko okličemo za vrhunsko, spoštovanja in občudovanja vredno. Plata je po zvočni podobi zahvaljujoč konsistentni uporabi modularnih sintetizatorjev koherentna, a hkrati so komadi med seboj zelo raznoliki, so razmeroma kratki in zelo učinkoviti. Njena vokalna podoba, performansi gostujočih vokalistk in osti njihovih tematik pa so izvedeni na zelo visokem nivoju in edini očitek je lahko dejstvo, da so nabrani z vseh vetrov in se žal verjetno nikoli več ne bodo znašli na podobnem izdelku.

Če je bil kœnig ob prejšnjem gostovanju v Ljubljani s solo projektom še nekoliko mladosten, razigran in se je v odlično podkovanem glasbenem raziskovanju pravzaprav še iskal, lahko ob morebitnem naslednjem obisku sodeč po dotični plošči pričakujemo zrelega, izpolnjenega in pravzaprav svobodnega, samozavestnega glasbenika s ploščo svetovnega formata.