Transgressive Records, 2024

Na vrata našega domovanja, ki se je že pred kar nekaj časa začelo tresti od vsega zunanjega trušča, potrka bitje, oblečeno v skrivnostno opravo. Brez kakršnekoli predstavitve iztegne svojo potno roko, za katero smo prepričani, da se je zadnjih nekaj minut ob spremljavi glasbe vihtela zdaj sem, zdaj tja. Z bitjem ob strani se znajdemo sredi ulic Kinšase, glavnega mesta Demokratične republike Kongo. Oblega nas tisoč in en zvok, toda tisti, ki najbolj izstopa, sliši na ime Kokoko!.

Začetki projekta Kokoko! segajo v leto 2016. Takrat se je povezala četverica prijateljev iz otroštva, ki si je zaželela iti na plesišče, kar ji je s projektom Africa Express omogočil francoski producent Xavier Thomas oziroma Débruit. Danes je peterica skrčena na dvojec, in sicer je z Débruitom ostal povezan muzičar Makara Bianko, prepevač udarnih besed. 

Glasbena scena Kinšase v najbolj osnovnem pomenu spada med tiste bolj skope, pa čeprav se glasbeniki v resnici muzajo naokrog na vsakem koraku. Zaradi boljšega plačila se jih veliko odloči za igranje v evangeličanskih cerkvah, ki so tudi tiste, s katerimi se avdiosistem, iz katerega buči glasba tokratnih rezidentov Tolpe bumov in njim sorodnih kongoleških performerjev, bori za prevlado glasnih ritmov. 

Glavnino glasbenega udejstvovanja prebivalcev Kinšase zunaj cerkvene ureditve predstavljata kongoleška rumba s svojo spolirano kitaro, ritmičnim bobnanjem in bogatimi vokalnimi harmonijami ter soukous, kjer glavno vlogo prav tako prevzamejo kitarske pasaže. V povezavi z obema gre omeniti glasbenika, ki sliši na ime Papa Wemba, pionirja spajanja rumbe z modernimi elementi, iz česar se je nato razvil soukous, pozneje pa še ndombolo, ki kar poka od raznolikih ritmičnih vzorcev. Pri glasbi Konga lahko zasledimo tudi veliko vplivov iz Angole in Južne Afrike, Kokoko! pa sta si iz vsake zvrsti posebej izposodila posamezne odseke in ustvarila prvobitno eksperimentalno elektronsko glasbo, ki jo že od začetka obstoja projekta spremljajo ročno izdelani inštrumenti. Glavni razlog za to je visoka cena glasbil v kongoleški prestolnici – privošči si jih pravzaprav lahko le cerkev.

Nastopi v živo so v zadnjih nekaj letih za Kokoko! postali stalnica, leta 2018 je projekt denimo obiskal tudi Slovenijo v okviru festivala Druga godba, v svojem domačem mestu pa glasbenika kljub kilometrini še danes predstavljata alternativo. Publike tam ni kaj dosti – predvsem gre za srečanje mnogih plesalcev, ki z glasbenikoma soustvarjajo izraz, prešvican od razgibanih beatov.

Zavest o zvoku in izražanju tega zvoka je v Kinšasi nekaj, s čimer se ljudje identificirajo. Na novem albumu z naslovom Butu – kar v langlaskem jeziku, ki je eden mnogih uporabljenih jezikov Bianka, pomeni noč – se srečamo s številnimi kotički mestnih ulic. Mrgolenje nočnega življenja s seboj prinese napetost, ki se izrazi, ko sonce zaide – na srečo glasbenikov je zaradi lege na ekvatorju to dokaj kmalu. Na letošnjem albumu zasledimo še več elektronike kot poprej, Débruit prispeva zvok boben mašine, sintov in še česa, Bianko pa s svojim glasom poskrbi za še bolj živahno interpretacijo, ki mestoma izraža energijo kakšnega pankerja. Z besedili nasloví politične probleme svoje domovine in protestira proti tistim, ki so povzročili, da je prestrašena družba morala izkusiti nizko kakovost življenja. 

Zasledimo tudi terenske posnetke. Zvok teh posnetkov se tu in tam prebije čez postopoma nanizane zvočne signale. Ropotanje se prične že s prvim komadom, ki ga je Débruit označil za povabilo k nenehnemu gibanju vsaj ene okončine našega telesa. Privadimo se na trenutke, ki bi sicer lahko učinkovali preveč stimulativno, ker so opremljeni z naboji, nekakšnimi odsevi nočnih ur Kinšase. Pristen zvok troblje ali bas linije druge skladbe je brž ovit v plast elektronike, med Biankovim vzklikanjem, petjem in vsem drugim, kar s svojim glasom še lahko ustvari, pa ga nakazana linija objame in potisne v ospredje. Njegov vokal brez posebne distorzije izpihne besede, s katerimi se bori za poslušnost. 

V skladbi Donne Moi se Bianko izkaže tudi v vlogi pevca, čigar pesem doni z dvorišča na robu nasičene ulice. V nadaljevanju se naenkrat znajde v sredini kroga, zdaj obkrožen s somišljeniki, katerih uglašen enoglasni vzklik doseže naš sluhovod. V krogu sprva hodi, kmalu njegov korak postaja vedno bolj poskočen, sčasoma pa ga povsem odnese. Zvočni klokot spremlja to prestopanje v krogu, ki se v ustreznih trenutkih tudi umiri in s tem naprej bodri prisotne. Glasbena spremljava je venomer lično nanizana, nikoli moteče zmešana, njeni posamezni akterji pa se držijo med seboj in drug drugega ženejo naprej. 

Premikanje glave, za katerega že od začetka vemo, da bo pripomoglo k hudim bolečinam vratu, enkrat sledi Biankovi štimi, spet drugič pa zavetje poišče v udarjanju bobna, ki prej omenjeni krog rajanja drži skupaj. Šesta skladba Mokolo Likambu sicer deluje nekoliko manj plesno kot preostale, toda razposajeni vokalist poslušalce pripravi do tega, da obstanejo in začnejo brez kakršnegakoli razmišljanja, kot v transu, slediti vsakemu njegovemu gibu – pa tudi če je to le droben premik ramena v eno stran, ker to pač deluje še najbolj naravno.

V nadaljevanju nas pevec nagovori z roba visoke stavbe in čutimo, da se napaja iz energije iz preteklosti. V prvih letih, ko je bil Kokoko! še kolektiv, so se člani ukvarjali tudi s preučevanjem okoli štiristopetdesetih kongoleških plemen. Ta kolektivna zavest je v zadnjem dejanju skladbe Kidoka osvetljena s prepevanjem besedice »la« in s ploskanjem, oropanim elektronike. Polnost glasbe vztraja do konca in skrivnostnemu bitju, ki nam je na začetku obljubilo potešitev vsakršne želje po uživanju trenutka, se bomo vsekakor še kdaj odzvali.