Zvočni izviri, 2020

V preteklem, koncertno komaj kaj dejavnem letu, pravzaprav poletju, je bilo mogoče z nekaj prilagodljivosti in zvedavosti ob vsem siromaštvu odkriti tudi nekaj svetlih točk. Vsaj in predvsem z obiskovalskega vidika, kakopak. Brez posebno ambicioznih ciljev smo se, kdor se je prosto prepustil dogajanju, lahko ozirali predvsem po domači ustvarjalnosti, preštevali člane in zasedbe ali preverjali njihovo koncertno formo. Pričujoča zasedba v svojem osrednjem delu sicer še ni dobila tovrstne koncertne priložnosti, je pa bilo mogoče na različnih koncih opaziti več generacij goriških muzičistov. Ni še minilo dolgo, odkar je znotraj mlajše, tretje generacije učencev šole Zlatka Kaučiča nastalo več zelo aktivnih klubskomaratonskih zasedb, ki so posnele album in se odpravile tudi na letne ljubljanske odre. A generacije varovancev Zlatka Kaučiča se nizajo vse pogosteje, in po Kombu C je tu že naslednja, ki si kako polovico članov vendarle deli tudi s prej omenjenimi zasedbami.

Kombo D je, kot je nedavno v intervjuju za 100 decibelov povedal eden izmed kitaristov, ploščo Jok, smeh in užitek posnel konec februarja lani v zgolj enem dnevu ter jo konec lanskega leta izdal pri založbi Zvočni izviri. Zajeten strunarski del članstva si deli s svojim predhodnikom Kombom C, kar tudi zaradi odsotnosti dodatnih inštrumentov dopušča bolj rockovsko enostaven zvok, jasen karakter in preproste osnovne ideje, na katerih je zgrajenih 9 dostopnih komadov. V tem primeru ni razloga, da bi dostopnost in preprostost postavljali v nasprotje s kompleksnimi ali jazzovskimi formami kakih starejših Kombov, četudi svoje zahteve nedvomno postavlja izkušenost in mladost aktualnejših Kaučičevih varovancev. V ospredju je predvsem jedrnat zvok in uigranost zasedbe, repeticija ter preproste, vendar ne enolične ideje, na katerih so zgrajeni komadi z odprtimi formami, hvaležnimi predvsem koncertnim izvedbam.

Te so zgrajene zlasti okoli kitarskih tem, za katere skrbijo Anton Lorenzutti, Tilen Kravos ter Ajk in Timi Vremec, slednji na električnem basu. Osrednji ali vsaj aktualni del Komba na bobnih sestavljajo Aljaž Pekač ter brata Oskar in Lovro Bolčina, vsi mlajši od 14 let, prepoznaven pečat komadom pa dajejo še igrivi refreni v izvedbi Otroškega pevskega zbora Emil Komel. Devet komadov temelji na anekdotah iz življenj tolkalskega dela Komba, ki pa so podane predvsem skozi kratke in zapomnljive domislice, med katerimi so nekatere odmevale že na ljubljanskem poletnem nastopu Komba C. Naslov plošče kar jedrnato in točno opisuje muziko, ki morda ob poslušanju ne prinese joka, poudari pa večplastnost in večsmernost nanizanih zgodbic. Tako se na primer v komadih Kitajci so odšliali Tia in Lea osredotočajo na repetitivne vokalne fraze, v večini preostalih komadov se zgodba plete skozi strunarska tematska nizanja, tolkalske zastoje in enostavne zasuke, Poljubčki s Tenerif pa ob plažni referenci prispevajo nekoliko mehkejši instrumentalen zvok.

Sedaj, ko smo razbrali karakter in splošen značaj komadov, zaslutili vezivo med člani kot jedro njihovega zvena, se predali neposrednosti muzike, ki bi jo tako na splošno lahko povezali s fuzijo jazz rocka, ter za hip celo ošvrknili mlajšo verzijo že več let preminule domače zasedbe Zmajevega repa, nam ostane še splošen značaj plošče. Ta nas z jokom, smehom in užitkom nekako postavlja v enostavno realnost življenja, ki se v tem trenutku sliši kot kontrapunkt kŕvi, solzam in znoju, s katerimi bi opisali ne toliko aktualno realnost, temveč njeno splošno mazohistično prisilo k atomizirani funkcionalnosti. Da je ta za eno leto – kot so stari tudi pričujoči posnetki – skoraj prekinila možnost kolektivne ustvarjalnosti, je sicer znano vsakdanje dejstvo, ki pa se mu zoperstavlja predvsem element kontinuitete kot neobhoden pogoj projekta, kot je Kombo D. Temu predvsem želimo, da bo še zaživel v obliki, ki ji je nenazadnje namenjen, to je več kot zgolj občasni možnosti žive igre.