KOMBO C: PETELIN IZ NOZNEGA

KOMBO C: PETELIN IZ NOZNEGA

Recenzija izdelka
28. 4. 2019 - 19.00

Zvočni izviri, 2019

 

V tokratni Tolpi bumov bomo poslušali pred kratkim izdani album Petelin iz Noznega zasedbe Kombo C. Kombo C je novogoriška zasedba nove generacije glasbenikov, ki delujejo pod umetniškim vodstvom Zlatka Kaučiča. Pravzaprav je dotični kombo že tretja generacija glasbenikov, ki pod Kaučičevim okriljem deluje v okviru KUD Zvočni izviri. Zasedbo sestavljata Tomi Novak in Robi Erzetič za bobni, Ajk Vremec, Anton Lorenzutti in Tilen Kravos s kitarami, Timi Vremec z basom in Francesco Ivone s trobento.

Glasba, ki jo slišimo na albumu, je v večini instrumentalna ter zvočno interdisciplinarna. Čeprav ostaja idejno v tradiciji jazza, je zvok odmaknjen od stroge bebop tradicije, kakršno negujejo akademske institucije v drugih slovenskih mestih. Prav tako pa tudi ne podleže sodobnim vplivom hip hopa ali elektronske glasbe. Kompozicije so prepredene s prosto improvizacijo, navkljub ohranjanju forme in groova. Pogosto se zgodi, da se določen motiv ponavlja v daljšem segmentu kompozicije kot nekakšen temelj, na katerem trenutni solist gradi svoj narativ.

V tem se kažeta določena mera inkluzivnosti in poudarek na glasbi sami ter na ekspresiji in soustvarjanju. V nasprotju s preskriptivnostjo ali celo elitizmom, ki se lahko pojavita v akademskih jazzovskih krogih, daje pristop Zlatka Kaučiča prej vtis mentorstva kot strukturirane institucije. Sam zvok bi posledično lahko umestili nekam med fusion in freejazz. Prav tako lahko morda ob komadu Tomimoti začutimo določen vpliv krautrocka, s ponavljajočo se bas linijo in motorik beatom. Pa vendar to ni nič presenetljivega, tudi krautrock namreč v veliki meri, vsaj na konceptualni ravni, črpa iz bazena proste improvizacije. Na tej točki bi lahko govorili o vključevanju različnih pristopov k ustvarjanju znotraj širšega okvirja. Lahko bi rekli, da Kombo C konceptualno stoji na zapuščini ustvarjalcev, kot sta Anthony Braxton ali zasedba Art Ensemble of Chicago. Obenem pa se zvokovno stika z drugo vejo ustvarjalcev, kot je na primer zasedba Mahavishnu Orchestra, katerih zvok vključuje naefektirane in distorzirane kitare z repetitivnimi frazami ali riffi.

V smislu koncepta bi torej v prvi vrsti lahko nakazali narativ, ki se izpostavlja skozi improvizacijo tudi znotraj določene kompozicijske strukture. Ta nudi okvir in vzpostavlja socialno platformo, iz katere črpa in jo naslavlja solist. Na albumu lahko večkrat zasledimo tudi trenutke, v katerih struktura povsem izgine. Ostane zgolj prazen prostor, kot nekakšno podajanje v neznano, v katerem imajo improvizatorji povsem proste roke z vidika smeri, v katero želijo svoje izražanje zapeljati. Kasneje pa se kompozicija spet znajde v formi, pa čeprav zgolj v obliki ponavljajočega se basovskega vzorca. Ti motivi služijo kot nekakšna sidrišča, ki jih morda lahko ponazorimo z analogijo - da za opazovanje zvezd potrebujemo teleskop. Teleskop je sam po sebi funkcionalen, a ni sam sebi namen. Ko enkrat pogledamo skozenj, je od nas odvisno, kam ga bomo usmerili, kaj si bomo ogledovali in kako si bomo to razložili. Podobno bi lahko rekli za strukturni vidik kompozicij na albumu Petelin iz Noznega. Ta je funkcionalen in sam po sebi občudovanja vreden, a zdi se, kot da služi nečemu večjemu, kar sta v tem primeru trenutna interpretacija in medsebojna komunikacija glasbenikov, ki kompozicijo spremenita iz nečesa, kar ostaja zgolj na papirju, v živo glasbo.

Pomen takšnih zasedb na slovenski in tudi globalni sceni je indikator, da so določene glasbene ideje 20. stoletja še vedno negovane in prisotne. Večji poudarek v sodobni jazz sceni, predvsem z mlajšimi generacijami ustvarjalcev, je na produkciji, s čimer se glasba v določeni meri vrača v prostor tudi bolj mainstream potrošnikov. To lahko z vidika poslušalcev morda vidimo kot vračanje žanra v svojo fundamentalno vlogo plesne glasbe oziroma glasbe za druženje. Temu navkljub pa glasba na albumu Petelin iz Noznega v tem svetu zavzame drugačno vlogo. Prej bi jo lahko označili kot bolj tradicionalno, izhaja namreč iz določene tradicije, pa vendar vanjo ni ujeta. Izraz ustvarjalcev v kompozicijah se zdi primarno izhodišče za razumevanje albuma. Ob tem bi lahko poudarili, da se ta glasba še vedno distancira od čiste tradicionalistične pozicije, usmerjene v bebop kot vrhunec ekspresivnosti in forme žanra. Nedvomno je projekt odlično izhodišče za mlade glasbenike v smislu postavljanja določenega temelja za nadaljnje ustvarjanje. Prav tako pa projekt predstavlja pomembno platformo v slovenskem glasbenem prostoru. Če malo pobrskamo po medmrežju, lahko hitro zapazimo kasnejša ustvarjanja glasbenikov, ki so pod mentorstvom Kaučiča v preteklosti sodelovali v projektih Kombo A in Kombo B.

Zlatko Kaučič generacijo za generacijo vzgaja glasbenike, ki nato ostanejo na sceni, razkropljeni po različnih projektih. Prav to dejstvo daje Kombu C veliko težo. Zdi se, da v nasprotju s kakimi drugimi šolskimi institucijami mladi glasbeniki od Kaučičevega mentorstva odnesejo veliko več kot zgolj papir. Četudi njihovo nadaljnje delovanje ne bo nujno v isti veji žanra, se zdi, da nekatere temeljne kvalitete albuma Petelin iz Noznega hkrati predstavljajo tudi kvalitete, ki jih bodo ustvarjalci odnesli s seboj v druge projekte, kar je nedvomno velik obet za našo sceno.

 

Leto izdaje: 

facebook twitter rss

 

Vam je bilo všeč, kar ste prebrali? Če bi radi spodbudili in podprli še več takih vsebin, potem kliknite na

 

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.