Odličan hrčak, 2012

Beograjski bend Kriške je nastal leta 2009 na pogorišču krautrokersko psihadelične zasedbe Zemlja broj 9, ki je za časa svojega delovanja veljala za skriti biser neodvisnega lokalnega glasbenega podzemlja. Prepoznavna je bila po temačni atmosferi, ki je temeljila na na trenutke že prav strašljivih analognih klaviaturskih oscilacijah in repetitivnih ritmih z občasnimi vokalnimi vpadi in se kot celota spretno izmikala žanrskim oznakam. Kadrovska zamenjava na poziciji frontmana in sprememba imena sta s seboj prinesli tudi nov zvok, tako da so podobnosti med Zemljo broj 9 in Kriškami precej subtilne narave in na prvi pogled prav nič očitne.

Samonaslovljeni prvenec Krišk v tej luči preseneča s kompaktnostjo in dostopno formo, v katero so zapakirali bolj eksperimentalne težnje. Tako na trenutke delujejo zgledno urejeni, a se slej kot prej v tej formi začnejo pojavljati razpoke, skozi katere uhaja duh kaosa v obliki nepričakovanih  vokalnih ali sonikjutovskih kitarskih izbruhov. Prav tenzija med redom in kaosom, med predvidljivostjo na videz lahkotnih skladbic in sing-along refrenov na eni ter spontanostjo na drugi strani je glavni atribut in hkrati kvaliteta predstavljane plošče. Ravno toliko kot so Kriške pop bend so hkrati tudi glasni, temačni in nevarni. Za slednje se zdi, da izhaja iz glasbene zapuščine osemdesetih, konkretneje iz zgodnjega obdobja Nicka Cavea, kitarske nojz alternative, postpunkovske ritmike in zgodnejše elektronike, ki se bolj kot na taktu odraža v atmosferi, kot že rečeno, temačnejše sorte tipa Borghesia ali Paraf, če se omejimo na takrat še domačo sceno.

Iz naštetega sledi, da so Kriške heterogen organizem, ki predvsem preseneča. Če recimo v skladbi »Ne igra mi se« konvencionalno kitarsko rifanje prekinejo s peklenskim valčkom in se nato zopet vrnejo v hrup, celotna skladba pa je dolga zgolj minuto in pol, si nasprotno v skladbi Zeleno vzamejo cele tri minute in pol zgolj za uvod v skladbo, ki se nato zaključi z veličastnim krešendom. Manj ekscesni pa so recimo v prvem singlu s te plošče »Penicilin«, ki predstavlja lepo izvedeno variacijo na klasično temo tiho-glasno-tiho.

Neizbrisen pečat tej plošči je pustilo tudi snemanje v zagrebškem studiu Kramasonik, v katerem so med drugimi do sedaj uspešno snemali tudi beograjski Petrol in domači Coma Stereo. Prepoznavna produkcija, ki temelji na oldskul načinu dela s striktno analogno opremo, brez pomoči sodobnih računalniško podprtih pripomočkov, samim skladbam odlično pristoji in albumu daje dodaten karakter. Če ste Kriške že videli na koncertnem odru, boste opazili, da so na prvencu, ki ga nocoj predstavljamo, bolj polikani in disciplinirani kot v živo. To si lahko kdo predstavlja kot bendov minus, po drugi strani pa ravno omenjena tenzija med dvema nasprotnima obrazoma te plošče poskrbi, da plošča po nešteto poslušanjih zveni sveže, v njej pa je še vedno mogoče odkriti kaj novega. Med drugim tudi zato, ker postavlja več vprašanj, kot pa ponuja odgovorov. Zanimivo bo videti, v katero smer bo njihova pot zavila v bodoče. Okoliščine delovanja nežanrskih bendov tipa Kriške so namreč privzeto manj varne, predvsem v današnjih časih razkroja klasične glasbene industrije, ko so bendi bolj kot ne prepuščeni sami sebi in svoji intuiciji. Glede na odličen prvenec je v tem trenutku njihova prihodnost vsekakor videti svetla.Beograjski bend Kriške je nastal leta 2009 na pogorišču krautrokersko psihadelične zasedbe Zemlja broj 9, ki je za časa svojega delovanja veljala za skriti biser neodvisnega lokalnega glasbenega podzemlja. Prepoznavna je bila po temačni atmosferi, ki je temeljila na na trenutke že prav strašljivih analognih klaviaturskih oscilacijah in repetitivnih ritmih z občasnimi vokalnimi vpadi in se kot celota spretno izmikala žanrskim oznakam. Kadrovska zamenjava na poziciji frontmana in sprememba imena sta s seboj prinesli tudi nov zvok, tako da so podobnosti med Zemljo broj 9 in Kriškami precej subtilne narave in na prvi pogled prav nič očitne.

Samonaslovljeni prvenec Krišk v tej luči preseneča s kompaktnostjo in dostopno formo, v katero so zapakirali bolj eksperimentalne težnje. Tako na trenutke delujejo zgledno urejeni, a se slej kot prej v tej formi začnejo pojavljati razpoke, skozi katere uhaja duh kaosa v obliki nepričakovanih  vokalnih ali sonikjutovskih kitarskih izbruhov. Prav tenzija med redom in kaosom, med predvidljivostjo na videz lahkotnih skladbic in sing-along refrenov na eni ter spontanostjo na drugi strani je glavni atribut in hkrati kvaliteta predstavljane plošče. Ravno toliko kot so Kriške pop bend so hkrati tudi glasni, temačni in nevarni. Za slednje se zdi, da izhaja iz glasbene zapuščine osemdesetih, konkretneje iz zgodnjega obdobja Nicka Cavea, kitarske nojz alternative, postpunkovske ritmike in zgodnejše elektronike, ki se bolj kot na taktu odraža v atmosferi, kot že rečeno, temačnejše sorte tipa Borghesia ali Paraf, če se omejimo na takrat še domačo sceno.

Iz naštetega sledi, da so Kriške heterogen organizem, ki predvsem preseneča. Če recimo v skladbi »Ne igra mi se« konvencionalno kitarsko rifanje prekinejo s peklenskim valčkom in se nato zopet vrnejo v hrup, celotna skladba pa je dolga zgolj minuto in pol, si nasprotno v skladbi Zeleno vzamejo cele tri minute in pol zgolj za uvod v skladbo, ki se nato zaključi z veličastnim krešendom. Manj ekscesni pa so recimo v prvem singlu s te plošče »Penicilin«, ki predstavlja lepo izvedeno variacijo na klasično temo tiho-glasno-tiho.

Neizbrisen pečat tej plošči je pustilo tudi snemanje v zagrebškem studiu Kramasonik, v katerem so med drugimi do sedaj uspešno snemali tudi beograjski Petrol in domači Coma Stereo. Prepoznavna produkcija, ki temelji na oldskul načinu dela s striktno analogno opremo, brez pomoči sodobnih računalniško podprtih pripomočkov, samim skladbam odlično pristoji in albumu daje dodaten karakter. Če ste Kriške že videli na koncertnem odru, boste opazili, da so na prvencu, ki ga nocoj predstavljamo, bolj polikani in disciplinirani kot v živo. To si lahko kdo predstavlja kot bendov minus, po drugi strani pa ravno omenjena tenzija med dvema nasprotnima obrazoma te plošče poskrbi, da plošča po nešteto poslušanjih zveni sveže, v njej pa je še vedno mogoče odkriti kaj novega. Med drugim tudi zato, ker postavlja več vprašanj, kot pa ponuja odgovorov. Zanimivo bo videti, v katero smer bo njihova pot zavila v bodoče. Okoliščine delovanja nežanrskih bendov tipa Kriške so namreč privzeto manj varne, predvsem v današnjih časih razkroja klasične glasbene industrije, ko so bendi bolj kot ne prepuščeni sami sebi in svoji intuiciji. Glede na odličen prvenec je v tem trenutku njihova prihodnost vsekakor videti svetla.