Cititrax, 2019

Vzpostavitve režimov in kalupov v sferah različnih umetniških smeri so dejstva, ki jim ne moremo ubežati, a ravno zato so tu tudi posamezniki, kot je Richard Smith, ki se takšnim režimom in kalupom pač ne podrejajo oziroma jih preprosto ignorirajo. Morda temu botruje že Smithovo izhodiščno umetniško udejstvovanje, po končani klasični akademiji je namreč kot ustvarjalec takoj skrenil z običajne začrtane poti proti ustvarjanju abstraktnih kolažev. Danes nas sicer seveda zanima predvsem tisto njegovo delo, ki ga podpisuje z L/F/D/M. Takšno ime v značilnem Richardovem stilu ne skriva kakega hudo konceptualnega pojma in ni akronim za nič specifičnega – je preprosto sosledje znakov, ki brightonskemu producentu vizualno, torej v ugledani pisani obliki godijo. Projekt L/F/D/M je Richard prvič predstavil leta 2013, ko je s svojo prvo izdajo inavguriral danes že precej dobro poznano škotsko založbo Optimo Trax, od takrat do danes pa je nanizal tudi že kopico drugih izdaj, med drugim tudi zavidljivo število albumov.

Že res, da je število dolgometražcev le cifra, a tudi dejstvo, da težko preštejemo množice izdaj, ki bi jih lahko imeli bodisi za albume ali single, ponovno demonstrira Richardovo nonšalanco. Izdaje zmedejo predvsem v smislu formatov: najsi gre za daljšo kasetno izdajo, mini album ali daljši EP, kategorija izdaje v Richardovem katalogu postane popolnoma postranskega pomena. Samo po sebi to sicer ne predstavlja težave, a že zavoljo konfuznosti glasbenega kataloga je L/F/D/M za širši glasbenomedijski prostor morda manj zanimiv oziroma predvsem težje oprijemljiv. Slednje Richard dodatno podkrepi tudi z milo rečeno nespretnim krmarjenjem po družbenih omrežjih in popolnim mankom vsakršnih intervjujev. Ne bi sicer mogli reči, da gre za strategijo enigmatične persone, je navedena situacija je Richarda kljub njegovim izredno kvalitetnim izdajam postavila popolnoma v ozadje elektronske glasbene scene.

V producentskem smislu sicer Richard ne počiva - že z letom 2014 je vzporedno s svojim solističnim ustvarjanjem moči združil z mojstrom modularne sinteze Domom Butlerjem in z njim v dvojcu Bronze Teeth, ustvaril dva singla, ki sta izšla pri Powellovi založbi Diagonal, poleg tega pa za polno mero v letu 2017 še album pri vidni britanski založbi Opal Tapes. Kot L/F/D/M je svoja kompozicijsko toplejša in bolj neposredna dela v večini izdajal v sodelovanju z manjšimi, butičnimi, DIY založbami, vsaj do nedavnega. Tokrat obravnavani album Dream Bleeds je namreč izšel pri brooklynski založbi Cititrax, v katalogu katere najdemo izdaje techno velikanov, kot so denimo Broken English Club, Regis ali Silent Servant. Že omemba slednjih da vedeti, da se s tokratno izdajo gibljemo v polju elektronske adaptacije industriala in wava, kamor bi tudi sicer okvirno lahko umestili glasbeni izraz projekta L/F/D/M, le da ta v linearnem toku svojega kataloga ni tako konsistenten. Če smo ob prvem  L/F/D/M-ovem singlu za Optimo Trax še zasledili posnemanje elementov detroita in bolj klasičnega formata techna, gre v primeru albuma Dream Bleeds vendarle za Richardovo doslej najbolj avantgardno idejo techna, idejo, ki tudi povsem zasluženo najde svoje mesto ob boku omenjenih velikanov.

Z dobrih petintrideset minut muzike je Dream Bleeds za standarde elektronike podpovprečno dolga plošča, ki ponudi osem odličnih korozivno distorziranih del. Že v uvodu nas strese polomljen ritem, podkrepljen z navideznim minimalizmom v strukturi, minimalizmom, ki komad oskubi do golega bistva mašinske glasbe. Komade tako zaznamuje atonalen zvok z brutalnim sijem, kar nas spomni na denimo newyorškega producenta, ki deluje pod umetniškim psevdonimom An-i. Kot jev splošnem značilno za glasbo, v celoti sproducirano z rabo elektronske mašinerije, tudi album Dream Bleeds še posebej učinkovito krasi izjemna aranžmajska prostost izraza znotraj posameznih del. Vsaka začetna točka odpre številne nove možnosti za nadaljevanja, ki v raznoliko pestrih sekvencah ponujajo vselej bogat spekter različnih frekvenc. S komadom Bop nas L/F/D/M v najboljšem smislu spomni na kultnega, enigmatičnega Gesloten Cirkla, čemur sledita perkusivno fokusiran komad Synchro Swim in ambientalnejši eho počitek Snake Vapours. In če Gloop zavije nazaj na surovo distorzirane poljane, je komad Above A Forest absolutno zmagovita elektro artikulacija izraza projekta L/F/D/M. Počasnejši ritem zamenjajo naspidirano reverbirani brejki, obogateni z zasanjano sintovsko patino, ki močno spomni na škotskega varuha sodobnega elektra Galaxiana.

Richardov glasbeni izraz je tu resnično nabit z zvočno dinamiko in variacijami, kar dela album Dream Bleeds resnično dober. Kljub zvočni bogatiji pa je žal skop v dolžini in po izteku trajanja plošče se konec res zdi preuranjen. Kljub temu pa Richard s tokratnim delom dokazuje, da bi si zaslužil več pozornosti in vsekakor večjo prepoznavnost. Seveda pa si tudi mi želimo, da bi se tokrat s pomočjo vidnejše založbe Cititrax uspel zavihteti še kam drugam kot na Vaš Radio Študent.