Born Bad Records/Disque Pointu, 2016



 

V tokratni petkovi Tolpi bumov na tapeto postavljamo drugo dolgometražno izdajo vselej mutirajočega francoskega kolektiva, ki sliši na ime La Femme. Indie pop zasedba, katere osrednji motor predstavljata klaviaturist Marlon Magnée in kitarist Sascha Got, izvira iz luksuznega akvitanskega letovišča Biarritz blizu meje s Španijo, ki je poznano predvsem po svoji razviti surferski kulturi in pestri ponudbi kazinov. Danes v Parizu situiran bend je po nekaj EP-jih med letoma 2010 in 2013 aprila 2013 predstavil svoj vrhunski debi Psycho Tropical Berlin, ki je postal ena tistih Youtube senzacij, ki se vselej vrinejo med priporočene videopostnetke. Ta je bendu 2014. prislužil francosko nagrado Victories de la Musique za albumsko presenečenje leta. Fatalna La Femme je na njem pričarala zapeljivo ravnovesje med zapohano psihedelijo šestdesetih let, eksperimentalno nepredvidljivostjo The Velvet Underground, navihanostjo angleškega post punka osemdesetih let in šarmom francoskega šansona ter yé-yé popa. Šlo je skratka za nekakšen krautrockerski destilat mnogoterih žanrov. Zaradi uporabe spoliranih sintezatorjev in vrhunske produkcije pa je album kljub spogledovanju s preteklostjo zaradi svoje celovite zvočne estetike izpadel kot čisti produkt 21. stoletja, hipsterski pop album par excellance, ki pa, bržkone zgolj zaradi rabe francoskega jezika, ni živciral, pač pa fasciniral.     

Zgolj mimogrede, recenzent je La Femme naletel v erotičnemu, ultra estetiziranemu kratkem filmu priznanega barcelonskega kolektiva Canada z naslovom Créme Caramel, ki je izšel v sklopu tematske serije #DefineBeauty spletne revije NOWNESS in ki ga poslušalkam in poslušalcem posebej priporočamo v ogled, v kolikor jim danes primanjkuje pohotnosti. No, bend se letos torej vrača z drugim celovečercem Mystère – dobesedno, saj album s svojimi 16 komadi traja skoraj sedemdeset minut – ki v osnovi nadaljuje po isti poti, kjer nas je pustil epilog prvenca, štikl Paris 2012. La Femme tudi tokrat ohranja svojo glamurozno razcepljeno osebnost, ki pa je postala celo še bolj kaleidoskopska. Kljub mnogoterosti glasbenih vplivov, obsegajočih vse od opusa Sergea Gainsburga v komadu Ou va le monde, sladkih pesmic France Gall v štiklu September, diskoidnemu rocku zasedbe Papoose v pesmi S.S.D., odbitemu popu Sébastiena Tellierja v komadu Elle ne taime pas in še čemu, pa ne moremo govoriti o kakršnikoli pop avantgardi, pač pa prefinjenemu popu pariškega mladeža.  

Mystère nas masira z blagim žensko-moškim dvoglasjem in igrivimi plesnimi ritmikami, podkrepljenimi z uravnovešeno, mestoma skorajda minimalistično melodično strukturo, osnovano okoli dialogov med kitarama in sintetizatorjem, spet drugič z bogatimi valovanji kitarske psihedelije, kot denimo v komadu Le chemin, ki v spomin prikliče dela benda Stereolab. V primerjavi s prvencem pa se njegovo nadaljevanje včasih zdi skorajda preveč razgibano in obenem uravnovešeno, preveč lahkotno, toda ne poceni, nikdar na prvo žogo. Čeprav lahko spoznamo, da se bend tokrat še resneje vpenja v okvir psihedelije, pa se recenzentu dozdeva, da včasih umanjka tista nepredvidljivost prvenca, tisti blagi šamar po bobničih, ki ti na obrazu pričara nasmeh. Reference na Ennia Morriconeja, na turško psihedelijo, Beach Boyse in synth pop pogosto izpadejo preveč pretenciozne in premalo instinktivne. Druga stvar, ki jo tokrat gre zameriti La Femme, pa je dolžina albuma, ki v drugi polovici, z izjemo 13-minutne Vagues, ki jo slišimo v podlagi, precej izgubi poslušalčevo pozornost. Šestnajst skladb na en mah vsekakor ni majhen zalogaj, še posebej, če se začnejo ideje že občutno reciklirati. Recenzent se zaradi svojega neznanja francoščine opravičuje, saj pričujoči recenziji umanjka analiza bendovih verzov, ki pa menda pod svojo površinsko lahkotnostjo tematiziranja za- in odljubljenja skrivajo reference na predstavnike panteona francoskih literatov, pa tudi na turbulentne dogodke v Franciji v zadnjem letu. Tako nam preostane zgolj neposredno uživanje v njihovih čutnih vokalnih prijemih, včasih podobnim jokavosti britanske trojice The XX, včasih pulzirajočemu šarmu že omenjenega Gainsburga.     

Mystère tako lahko poslušamo kot monument posvečen ne življenju v Parizu v letih 2015 in 2016, saj bi tak hommage moral zveneti turobno in abrazivno, pač pa življenju buržujske pariške mladine, ki se neobremenjeno kopa v bohotni popkulturni dediščini francoske metropole oziroma nasploh Evrope. Toda ne glede na prisotnost frankofilskih čustev v poslušalcu, vas komadi kot Sphynx ali Tatiana ne bodo pustili hladnih.