Domino, 2015

»Late of the Pier so najbolj vznemirljiv bend na planetu, vprašanje je samo, na katerem planetu,« se je zapisalo avtorju nekega teksta za The Guardian, ko so Late of the Pier še obstajali in bili, glede na isti tekst, bend prihodnosti. Vse do njihovega dokončnega razpada je bil vokalist, kitarist in gonilna sila benda Sam Eastgate, ki je v okviru samostojnega projekta LA Priest pred skoraj mesecem dni izdal svoj prvenec Inji.

Primerjave med LA Priestom in Late of the Pier so torej neizogibne, posebej zato, ker so slednji zgolj z enim dolgometražcem in peščico kratkometražcev dosegli kultni status in ob razpadu prenekaterega fena pustili v želji po nadaljnjem udejstvovanju benda. Late of the Pier so bili časovno in stilsko sicer pozicionirani nekako znotraj indie glasbe, vendar bi se dalo trditi, da jih je od večine ostalih protagonistov scen, ki so bile označene za electro rock, dance punk in nu rave, ločila neke vrste dodana vrednost, posledica njihove nebrzdane težnje po eksperimentiranju - od tu verjetno opazke o bendu z drugega planeta in bendu prihodnosti.

Seveda pa so bili, kot nemara vsi indie bendi, Late of the Pier hkrati tudi bend preteklosti, vragolije njihovih sintov so bile namreč kdaj pa kdaj primerjane tudi z glasbo Garyja Numana in splošneje z obdobjem osemdesetih. Vendar pa so bile temu občasno dodane tudi kitare, vzete morda iz kakšnega čisto drugega obdobja ali stila, in skupaj z Eastgatovim petjem, ki je neredko zašlo v napol ironično zvenečo pačenje, povezane v mineštro, skuhano po principu več je več. Torej eklektična mešanica klubskih ritmov, pankerske estetike in catchy refrenov, presekanih s pasovi zvočnega raziskovanja, ki ji uspe biti namerno invazivna, celo zmedena ali zoprna - v najboljšem možnem smislu. 

Do zdaj najbolj znani, drugi singel LA Priesta, Oino, predstavlja potencialno nadaljevanje te zgodbe, saj najprej postavi temelje za poletni indie pop hitič, ki pa jih zato ker ne sledi formi kitica-refren, marveč se raje spusti v kitarski in potem še saksofonski solo, ne izkoristi popolnoma. Tako sprejme koncept popa samo zato, da ga lahko kasneje do neke mere dekonstruira. Ta princip in delno tudi sam zven kitare in sintov obljublja nadaljevanje zvoka Late of the Pier, medtem ko tretji singel Learning To Love nakazuje njegov funkersko-houserski twist.

Vendar pa ti komadi na žalost niso zares reprezentativni za album kot celoto, saj ga procentualno večidel pravzaprav sestavljajo produkcijsko nič kaj izstopajoče pop balade, bolj v smislu prvega singla Lady’s In Trouble With The Law. Tistih nekaj komadov, ki se z opazno nekonvencionalnostjo oddaljijo od te kategorije, je zanimivih, vendar pa tako delujejo proti koherenci albuma, pa še njihova vloga na albumu je vprašljiva: če se želi LA Priest prikupiti bolj mainstreamovskemu občinstvu, lahko zvočno eksperimentiranje brez prilagajanja ušesom povprečnejšega poslušalca tej misiji celo škodi. Z LA Priestom stilsko primerljivi bendi, kot sta Hot Chip in Metronomy, so namreč svojo glasbo malce bolj sredinskemu občinstvu približali s pomočjo kompromisov med, če se poenostavljeno izrazimo, popom in eksperimentiranjem, LA Priest pa namesto tega ponuja nekakšno diskrepanco med njima. 

Le-ta je verjetno marsikoga zmedla, o čemer priča dejstvo, da ima pravzaprav najzanimivejši komad celotne plošče, aphextwinovski Lorry Park, skoraj petdeset procentov dislajkov na Youtubu - če je to moč vzeti kot zgovorno. Verjetno v nekem smislu da, možna interpretacija tega pa je sledeča: Inji bi znal obtičati v nehvaležnih vicah med mainstreamom in alternativo, iz katerih se bo lahko skobacal le tako, da bo žrtvoval kakšen del svojega avtorskega izraza oziroma vse skupaj zapakiral v bolj razumljiv in lažje dostopen paket. Za žanrsko in idejno čim bolj odprtega konzumenta pa album ponuja nekaj svetlih točk, ki bi jih bilo škoda spregledati.