Nyege Nyege Tapes, 2022

Tako kot v globalnem zgodovinskem in političnem okolju je Afrika tudi z glasbenega vidika pogosto prezrta. Razen dela ikon, kot je Fela Kuti, se zdi, da se je obča javnost navdušila nad afriškim funkom, popom, afrobeatom in psihedeličnim rockom šele v prejšnjem desetletju. To sicer lahko delno pripišemo razcvetu teh glasbenih vsebin na internetu, ki je omogočil dostop do precej obskurnih plat; te so prej večinoma poznali samo dejavno brskajoči poznavalci. Kljub temu ne gre zanemariti dejstva, da se je na celini vedno ustvarjalo. Tja je pritekala zahodna glasba, ki so jo glasbeniki sintetizirali s tradicionalno plesno glasbo, vendar so njihovi izdelki redkeje odtekali ven; našli ste jih lahko pri založbah, kot je Luaka Bop. 

V podobnem duhu deluje založba Nyege Nyege Tapes, le da je ta namesto v New Yorku v Kampali v Ugandi. Pri založbi so pred kratkim izdali dolgometražni prvenec Liye Liye ustvarjalca La Roche, znanega tudi kot člana eko-afro-futurističnih glasbenih bojevnikov Fulu Miziki, ki z debijem nudi intimnejši vpogled v svoje delovanje. Plošča je mešanica tradicionalnih ritmov Konga in sodobne elektronske glasbe ter prikazuje portret in prerez sodobne kulturne scene v Kinšasi, ki jo glasbenik ponazori tudi z uporabo številnih zvokov iz te afriške metropole.

La Roche pristopa k produkciji z vsem, kar ima. Ritmi elektronskih bobnov se nalagajo in prekrivajo, kar spominja na sodoben highlife, vendar je vzdušje skladb zaradi uporabljenih zvokov precej temačnejše. Enako razgiban je nabor žanrov. Komad Olambaka Bien spada v bolj mainstream polje ustvarjanja, ki ga nosi napev kljub izrazitim kompleksnim podloženim ritmom. Po drugi strani pa lahko recimo Azliawa Instrim razumemo kot nekakšen hommage hyperpopu, kot ga interpretirajo kinšaška producentska ušesa. 

Prav pretakanje glasbenih zamisli po vseh geografskih območjih je eden osrednjih vidikov izdaje. Tako kot se je v 70. letih prejšnjega stoletja na sceni prijel psihedelični rock, ki ga je v njegovem domačem okolju večinoma konzumiral beli srednji razred, morda hyperpop in sorodna internetna glasba v tem trenutku pronicata v globine Afrike. Tu pa se pojavi vprašanje o kontekstualizaciji takšne godbe. Več kot očitno je, da La Roche ni ustvarjalec hyperpopa, vendar z raziskovanjem naleti tudi na takšne zvoke. Prav tako bi ga bilo krivično zgolj potisniti v koš glasbe sveta, zato se zdi veliko primernejša obravnava z vidika elektronske plesne glasbe. 

Za Liye Liye si sicer težko mislimo, da bi plošča v izvirni verziji brez remiksov lahko zavzela plesišča berlinskih klubov. A čeprav o ustvarjalcu in njegovi lokalni sceni ni veliko znanega, si lahko predstavljamo, da to nedvomno počne v Kinšasi. Plata je še en dokument razvoja elektronske glasbe na afriški celini, ki še vedno ohranja tradicijo in daje prednost lastnemu izrazu pred plastičnim posnemanjem svetovne popularne glasbe. Zaradi kulturnih razlik in z njimi pogojenega odnosa do glasbe si težko predstavljamo, da bi se plata, kot je Liye Liye, pojavila na evropskih ali ameriških lestvicah. Vseeno pa je lahko okno v kongovsko sceno leta 2022, ki ji večina ne bo nikoli priča kako drugače.