Clean Feed, 2011

Portugalski jazz smo intenzivneje začeli spoznavati šele pred kratkim. Zahvala gre Ljubljanskemu jazz festivalu oziroma zdaj že nekajletnemu sodelovanju s šefom založbe Clean Feed, Pedrom Costo, ki je zadnji dve leti tudi sokurator našega najstarejšega jazz festivala. Costa je za letošnje ljubljanske jazzarije pripravil tematsko rdečo nit, in sicer trobento kot v zadnjem času znova reaktuliziran inštrument znotraj jazza.



V nizu znanih in šele uveljavljajočih se glasbenikov na trobenti bomo na letošnjem festivalu lahko slišali tudi Susano Santos Silva, protagonistko današnje Tolpe Bumov, v kateri predstavljamo prvenec njenega tria Lama. Poleg trobentačice trio sestavljata še njen rojak, kontrabasist Gonçalo Almeida in kanadski bobnar Greg Smith. Trio se je vkup sestavil v Rotterdamu, kjer sta trobentačica in basist študirala, bobnar pa je sodeloval v lokalni plesni šoli. Susana ob trobenti igra še na krilovko in skrbi za elektroniko, medtem ko ima basist poleg štirih strun na vesti še učinke in zanke.



Rabo elektronike na albumu zaslutimo že v samem uvodu prve skladbe, ki jo uvede kratko škrtanje in pokljanje. Slednje potem v sami skladbi ni navzoče, se pa določeni efekti dajo slišati v zvenu trobente, ki s pomočjo efektov iz ostre in predirne občasno prehaja v »zadenfano«, pridušeno. Igra dobro uigrane trojice se naslanja na hardbopovske temelje, a s slišnimi izleti v sredini daljše skladbe v moderna igračkanja z zvokom, odmevi, premori in tišino.



Tako je že prva skladba, čeprav je za trio Lama glede na preostanek albuma »Oneiros«, netipična, delno začrta smernice zvočne poetike. Ta v nadaljevanju manj temelji na bopovski formi, pravzaprav je forma vse prej kot čvrsta in kompaktna. V skladu z naslovom albuma – »Oneiros« je v grški mitologiji namreč personifikacija sanj – se forma skladb nenehno menja, se sproti oblikuje in hipoma razblinja.



V grajenju tega zvočnega sanjskega nemira imajo enako vlogo vsi člani, ali, bolje rečeno, vsi inštrumenti, ki jih le-ti obvladajo, pa vendar je najbolj v ospredju Susana Santos Silva, ki intrigantno menjava registre in ustvarja pravcato paleto zvokov, s katero malone ponazori vse možnosti trobente in krilovke. Le občasno je njeno igranje ritmično nabrito, večidel pa se prepušča žalobnim vijugastim pasažam, ki ob čvrstemu basu in razrahljanem bobnanju pletejo mrežo zvočnih in idejnih asociacij.



Drugič spet je njeno igranje skrajnje razpršeno, na meji mikrotonalnosti in drugih razširjenih tehnik, s čimer ustvari občutek dodatnega časa in prostora v sicer kratkih skladbah. Minutažo tukaj posebej poudarjamo, saj nas dinamično dobro razprostranjeno plastenje skladb spomni na Exploding Star Orchestra in njenega šefa Roba Mazureka, ki pa podobno občutje nezemeljskosti in razprostrjenosti razvijajo v zelo dolgih kompozicijah. Dejstvo, da uspe triu Lama poustvariti podobne zvočne učinke v toliko krajših skladbah in le s tremi glasbeniki, priča o skrbno premišljenem konceptu in kajpak o njegovi dobri izvedbi.



A vendar album ne teče povsem dinamično in zdi se nam, da ravno zato, ker nekatere kratke skladbe imajo bolj vlogo premora ali prestavljanja hitrosti kot dejanskega veznega tkiva. Zato pa se nam album bolj razpre in nas v celoti premami nekako od njegove polovice naprej, ko tudi v skladbah odmeva vse več elektronskih učinkov, ki inštrumentom podajo dodaten odzven. Hkrati pa band ohranja čut živega in doživetega igranja in ne pretirava z efekti.



Album pa vendarle Lama sklenejo s komadom, v katerem so efekti če že ne popolnoma v ospredju, potem pa vsekakor dovolj opazni, a tokrat je to storjeno z namenom: skladbi se namreč reče »Tarantino« in portugalsko-kanadska trojka je z nabritim zloveščim basom, zamaknjeno trobento in malone dubovskim ritmom ujela duh tako »noir« estetike kot pastiša, po katerih je zaslovel ta režiser.



Rečena skladba tako, ob občutju sanjskosti in nerealnosti, v poetiko Lame uvaja še cinematičnost in občutek imamo, da se trojici v tovrstnih izletih še najbolj uspe izraziti in uresničiti zvočne zamisli. Podobno filmičnost na albumu zasledimo tudi v komadu »Dr. No« z jasnim namigom na Jamesa Bonda, a tokrat z manj uspelim glasbenim poklonom.



Ob vsem rečenem je jasno, da »Oneiros« ni ravno koherentno in v celoti domišljeno delo, a glede na dejstvo, da gre za prvenec tega tria, je na njem najti nadpovprečno količino dobrega igranja in mikavnih zvočnih rešitev. Ne glede na malo manjšo prepričljivost nekaterih njegovih delov, je »Oneiros« več kot dobra popotnica za mlado trobentačico Susano Santos Silva, ki bo svojo veščino na Ljubljanskem jazz festivalu poleg tria Lama izkazovala tudi v pred kratkim na teh valovih predstavljeni zasedbi Adam Lane's Full Throttle Orchestra.