dirtyoldempire, 2021

V današnji Tolpi bumov se posvečamo bendu, ki je poslušalcem Radia Študent že poznan, a se predstavlja v novi glasbeni preobleki. Latex my ass je zasedba, ki prihaja iz Zagreba, njihov frontman Ivan Pristaš pa je stari znanec rock’n’roll podzemlja že od poznih 90. let, najbolj znan kot član skupine Latex Willer. 

Kakšna je torej nova preobleka skupine Latex my ass? Gre za osvežitev benda, ki ga danes tvorijo že omenjeni Ivan Pristaš z vokalom in kitaro, Filip Bielen s kitaro in basom ter Ivan Bielen z bobni. Skupine se je do nedavnega sicer držal sloves že rahlo zastarele, a precej drzne še preživele psychobilly skupine. Ta status sta potrjevali novoizdani skladbi In my bones in When you do it, ki sta v prvi verziji delovali precej bolj surovo in garažno kot pa v kasnejši, uradno izdani na albumu Interesante, ki ga obravnavamo danes. Pri spreminjanju zvoka zasedbe igra veliko vlogo seveda tudi produkcija, za katero je poleg snemanja zaslužen Goran Lautar, sicer poznan pod umetniškim imenom Neon Lies. Njegov prispevek je močno čutiti predvsem v temačnejših trenutkih, na trenutke oddaljenih in hkrati privitih inštrumentih ter hitrejšem ritmu, s čimer se skupina nekoliko oddaljuje od lastnega klasičnega zvoka in od tistega svoje predhodnice, Latex Willer.

Zaradi same produkcije in hitrejših ritmov se nova glasbena preobleka skriva pod tančico panka, na otvoritveni pesmi Seven doctors pa lahko celo zasledimo vpliv novovalovskih bendov bivše Jugoslavije. Kljub dodanim udarnejšim ritmom pa ne bi mogli reči, da so Latex my ass izgubili svoj slog, saj izurjeno uho tovrstnih žanrov ne more zgrešiti. S svojo agresijo najbolj preseneti pesem Baj baj, ki je hkrati tudi ena od dveh pesmi na albumu, ki sta napisani v hrvaščini. Izbrani jezik je mogoče tudi razlog za še večjo predanost in jezo, predvsem pa nek občutek prvinskih emocij v vokalu, ki ga na ritem kitari spremljajo tudi hitro zapomnljivi klasični garažni ritmi.

Poleg že omenjenih temačnih zvokov je treba omeniti tudi naslovnico albuma, za katero so poskrbeli Hrvoje Ružić z naslovnico, Josip Bolonić s fotografijo in Bruno Vučica za celotni dizajn. Naslovnica je oblikovana mračneje ter morbidneje in že s podobo nakazuje na drugačne ritme, kot smo jih od skupine sicer vajeni, na njej pa začutimo vpliv elementov garažne subkulture in dodane pankovske DIY-estetike. 

s komadom Damn nas hitro spomnijo na svoje glasbene korenine, ki segajo od prvotnega bluesa pa vse do novejših glasbenih skupin. Med drugim so tudi ena redkih skupin, ki jim uspe na jezen, a hkrati učinkovit način prirediti Leonarda Cohena, kar smo lahko slišali na poletnem koncertu v AKC Medika v Zagrebu. Zaradi recenzentkinega izkustva glasbe tako v živo kot studijsko lahko z gotovostjo rečemo, da zadeva žge na oba načina. Primerna je tako za tiste z bolj garažnimi boki kot tudi za bolj pankerske duše. Nedvomno je čutiti svežo kri znotraj benda, ki dodaja jezo in nekakšen odpor proti sistemu. Ne gre več za skupino, ki samo nažiga kitare, temveč tudi želi nekaj sporočiti, četudi so to pesmi, kot je Ain’t gettin laid. 

Latex my ass so z albumom Interesante dokazali, da nova mladež še vedno lahko oživi in poživi stare znance garažne r’n’r scene ter jim doda nekaj novega. Zagrebška scena je zagotovo še kako živa in podkrepljena z novimi obrazi, ki jo potiskajo naprej tako v glasbenem kot tudi kulturnem smislu. In to se na albumu Interesante sliši. It’s time to rock’n’roll!