Maple Death, 2025

Laura Agnusdei je italijanska saksofonistka in elektronska glasbenica, ki se je v lokalno, pa tudi dodobra mednarodno sceno prebila s kombiniranjem igranja, elektronske produkcije in manipulacije zvoka svojega inštrumenta ter se z nekaj nanizanimi ploščami doslej gibala v relativno avantgardnih elektroakustičnih miljejih, blizu, toda vseeno na robu konvencionalnejših elektronskih glasbenih odvodov. Agnusdei je del italijanskega benda Julie's Haircut in nekaterih prostojazzovskih sestavov, s svojimi albumi pa praviloma nastopa v obliki tria ali sama. S solističnim koncertom se bo jutri zvečer predstavila ljubljanskemu občinstvu. V sklopu festivala Ment bo nastopila na festivalskem prizorišču na Ljubljanskem gradu. 

V Tolpi bumov bomo na večer koncerta prisluhnili njenemu čisto svežemu, precej obširnejšemu albumu Flowers Are Blooming In Antarctica, ki ga je izdala pri založbi Maple Death iz svoje domače Bologne. Svoj že omenjeni trio Agnusdei na tej plošči razširi v sekstet. Poleg Giacoma Bertocchija s flavto in klarinetom ter Edoarda Grisoganija s perkusijami in elektronskimi bobni se bendu pridružujejo Giulio Stermieri s sintetizatorji, Ramon Moro s trobento in rogom, Giovanni Minguzzi z bobni ter v eni skladbi Teguh Permana s tarawangso, tradicionalnim sudanskim godalom. S to močno razširitvijo odpira horizonte svoji muziki, z bendom razpira raznoliko glasbeno mavrico, ki je zvočno seveda z mini trobilsko sekcijo, s klaviaturistom, z bobnarjem in perkusionistom precej bogatejša od njenih prejšnjih plošč, ohranja pa v muziki elektronsko podstat, cikliko, slojenje zvoka in svoj aranžmajski pečat ter tako vzpostavlja resnično fascinantno nadaljevanje svoje diskografske poti.

Plošča seveda že z naslovom tematizira širšo problematiko klimatskih sprememb, naslavlja negotovo prihodnost vrst, vključno s človeško, narava, njena gradnja, njeni procesi nasploh, pa so motiv, ki vseskozi tako ali drugače prežema, celo narekuje tok glasbe. Tako bend v drugi skladbi oponaša sipo oziroma njeno REM fazo spanca, v četrti skladbi posnema kompleksen mehanizem komunikacije v eni od gliv sluzavk, v peti skladbi se sprašuje, ali smo ljudje dinozavri, in v sklepni skladbi ustvari uspavanko za cesarskega pingvina. 

S senzibilno dramaturgijo teh zvočnih epizod nam pokaže najprej svoj pristop, kombiniranje pihal, trobil in metod elektronske manipulacije zvoka, se nam predstavi v bolj utirjenih, groovy odtenkih, nas v sredici plošče popelje globlje v teksture in fragmentiranje ter proti koncu izdelek zaokroži v uravnoteženo in zaključeno zvočno sliko. V tej so bend in njegovi inštrumenti, njegova akustika v prvem planu. Bend se predstavi tudi kot bolj prostodušen, svobodnejši orkester, različne dialoge med inštrumenti, praviloma Agnusdei v razgovorih s svojimi kolegi, pa dopolnjuje elektronska podstat. Dobršen del pejsaža zaseda elektronika, ki je kar nekako ukročena, ostaja bodisi v modulaciji drobnih prasketanj, zankanih miniatur, kratkih basovanj ali prepletanj avtoričinega inštrumenta in njenega že preizkušenega modusa manipulacije saksofonskega zvoka, seveda pa so v elektronskem delu spektra tudi številni kosi opreme, ki jo vihtijo nekateri člani Laurinega benda, kot so sintetizatorji Stermierija ali perkusije Bertocchija.

Zvok odlikuje domiselno spajanje terenskih posnetkov, elektronike, bendovskih improvizacij. Plošča je ustvarjena z res dobro mero občutka, tako v dramaturškem smislu, v počasnem razkrivanju globin zvoka, v zadržanosti z improviziranjem, ki plošče ne odpelje pregloboko v avantgardo, pač pa ostane zasidrana v prijetnih medprostorih in tako nagovarja elektronsko, jazzovsko in v splošnem celo psihedelije željno publiko. 

Z ohranjanjem svežine pri komponističnih prijemih, pri skladanju zvoka in zreli, afinitete polni zvočni sliki ter scenosledu albuma avtoričin bend poslušalko ob sebi zadrži vse do samega konca plošče. Laura Agnusdei je s svojo aktualno ploščo vsekakor potegnila nekaj pravih potez. S širitvijo svojega zvoka v bendovske širine, z domiselnimi aranžmaji, z ohranitvijo specifičnega sloga inštrumentacije ter kombiniranjem elektronskih in akustičnih polov svoje glasbe je pripravila izdelek, ki bo zasluženo požel dovolj pozornosti v miljejih, na katere se opira. 

Ploščinih kontekstov, ki so po eni strani nedvomno defetistični, navdahnjeni tudi z distopičnim romanom Potopljeni svet J. G. Ballarda iz leta 1962, in negotove prihodnosti planeta bi se nedvomno lahko ustrašili, a po drugi strani morda lahko skozi fascinacijo nad cikličnimi, neutrudnimi silami in potmi narave namesto črnogledih pogledov na klimatsko spremenjeno prihodnost iz izvrstne štime novega albuma Laure Agnusdei vseeno izvlečemo optimistično noto.