Leeched: To Dull The Blades Of Your Abuse

Leeched: To Dull The Blades Of Your Abuse

Recenzija izdelka
4. 3. 2020 - 19.00

Prosthetic Records, 2020

 

Tokrat v Tolpi bumov o glasbi in z glasbo, ki je vse predober odsev poslušalčevega notranjega doživljanja ob trčenju z dejstvom sodobnega (ne)človeka ter sveta, v katerem se ta ubogi človek izgublja in morda na veliko žalost zato tudi vse bolj najde. Leeched, eksplozivno, skorajda vitalistično zveneč power trio iz britanskega Manchestra je s svojim, za kalifornijsko založbo Prosthetic Records drugim studijskim dolgometražcem To Dull The Blades Of Your Abuse zarezal tako globoko in tako neusmiljeno, da v trenutni proizvodnji glasbe ni moč slišati boljšega nadomestka tovrstnih zvočnih izlivov primerljive kvalitete. To so predvsem nenadjebljivo pristni izlivi zgolj z besedami neopisljivega besa in agresije, ki se, kot kaže, zlahka toliko bolj smelo izrazita skozi celoto ustrezno združenih zvočil in sporočilnosti.

To sporočilnost lahko označimo kot prekpesimistično, realno, zgolj mogoče nihilistično sporočilnost, ki stopa popolnoma v koraku z vse bolj normaliziranim vsakdanom – brezobzirnim, lažnivim, arogantnim in povzpetniškim duhom. Po nihilistično zavrača vse, kar naj bi človek poosebljal in kar naj bi ga samovšečno povzdignilo nad druga živa bitja, in kolje vse to živo, ki mu stopi pred oči. To je torej muzika, na katero se suče od samozavesti in, milo rečeno, jeze raztrgan planet in v kateri so odsotni vsakršna melanholija, obup, trpljenje in resignacija.

Ploščo otvori usodni premislek, da ni »nič več olajšanja v koži, nič več lepote v solzah, zmaga ni prinesla ničesar in psi preganjalci to slutijo«. Olajšanje je omogočeno samo z jeklom in rešitev je skovana iz železa. Telesno raztreščenje vsepovsod, na vse možne načine. Glasba poslušalcu zastavlja nemalo vprašanj, ki vzklijejo v skoraj vsakem tekstu desetih komadov na plošči. V besedilih, ki so nazornemu nasilju in telesnosti navkljub izrazito poetična in pripovedna, lovke v obliki določenih, skrbno izbranih izstopajočih besed vežejo eno skladbo z drugo, s čimer spletejo vsebinsko zgoščeno krvavo rdečo nit plošče.

Zgoščena pa ni le vsebina, temveč tudi polurna zvočna celota, ki so jo povrgli trije mladci, vokalist in basist Laurie Morbey, kitarist Judd Langley ter bobnar in spremljevalni vokalist Tom Hansell, ki so se kot trio pod imenom Leeched zbrali pred tremi leti. Na aktualni plošči so povsem nerazsipni s solažami ali atmosferičnimi vložki, ki so v zelo, zelo majhni, a slišni meri še bili vključeni na dveh predhodnih izdelkih. Na desetminutnem EP-ju Nothing Will Grow From the Rotten Ground iz leta 2017 so svoje glasbeno razdejanje začeli z mešanjem hard- in grindcora, death metala in iz njega izhajajočih krajših solističnih insertov. Že na tem samozaloženem kratkometražcu je vsak minuto do dve minuti dolg komadič vseboval delce vsemogočih težkokitarskih glasbenih zvrsti, tako da je bendovo glasbo nesmiselno oziroma težavno zvesti na en sam zvrstni označevalec. Prav tako tega ne poskušajo narediti člani benda, ker jim je jasno, da so odraščali v okolju z vsedostopno kaotično in eklektično zmesjo raznovrstnih glasb in da se to odraža prav v njihovem delu z glasbo, v kateri z nami podelijo naš konec.

Na debitantskem albumu izpred dveh let You Took the Sun When You Left so nadaljevali z odsekanimi, mestoma tudi blackmetalskimi in prej naštetimi glasbenimi elementi, ki pa so jih nadgradili z industrial detajli in tudi z industrijskim vzdušjem, ki najbolj vzroji prav na novi plošči, zbiti še z avantgardno blaznostjo. Prvotno zmes tako utemeljujejo tudi z aktualno ploščo To Dull The Blades Of Your Abuse, na kateri pa so se več kot uspešno povzdignili nad golo agresijo grinda in prosevajoči hardcore ritem v presegajočo, definitivno bolj ekstremnometalsko glasbeno sfero, ki ji, kot že rečeno, težko nadenemo poenoteno zvrstno oznako.

Plošča To Dull The Blades Of Your Abuse je presežek v izvedbi, miksanju, zvočnem in idejnem smislu, vendarle pa je tudi plošča, ki bo kljub temu za marsikoga zelo zahtevno in težko zapomnljivo poslušanje. V bendovi brezkompromisno besni zvočni drži je na ploščo uvrščena zgolj ena nekoliko počasnejša skladba, Now It Ends, ki utegne ponuditi nekaj predaha z edinim, sekundo ali dve trajajočim, torej v skladu s ploščo kot celoto ravno prav dolgim atmosferičnim momentom. En sam potencialni hitič na plošči je skladba I, Flatline, preostale pa na poslušalca pritisnejo v takšni meri, da si bo ta prej ko slej želel ubežati slišanemu, četudi ob vnovičnih, dovolj glasnih predvajanjih lahko ponudi močno katarzično opustošenje, ki naslavlja morda problematično dejstvo, da se s tovrstno glasbo v tovrstnih časih lahko poistovetimo ne zgolj na glasbeno-doživljajski, temveč tudi na sporočilno-vrednostni ravni.

 

V živo leta 2018
Leto izdaje: 
Avtorji: 
Institucije: 

facebook twitter rss

 

Podprite kakovostne radijske vsebine tudi v koronski dobi, kliknite na

 

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.