Infectious, 2015

Obuditev britanskega projekta Leftfield je še potrditev več, da je čas dozorel za takšne in drugačne vrnitve nekoč priljubljenih ustvarjalcev plesnih elektronskih muzik. Nekateri se vračajo bolj, drugi manj pompozno, odvisno pač od njihovega nekdanjega renomeja, in v tej luči je razmeroma tiha vrnitev Leftfield vsekakor manjše presenečenje. Enega od razlogov za to bi verjetno lahko našli v dejstvu, da se dvojec tudi v času največje priljubljenosti, za razliko od mnogih njenih kolegov, ni nikoli preveč medijsko izpostavljal. Zdelo se je, da imata Neil Barnes in Paul Daley raje od paradiranja po raznih glasbenih prireditvah ustvarjanje v njunem studiu. To pa je botrovalo temu, da sta kljub občasnemu pojavljanju na mainstream chartih kredibilnost in ugled ohranila tudi pri poznavalcih, ki so oprezali za elektronsko-plesnimi novostmi. Ker sta glasbo postavljala pred vse drugo, sta se kmalu po prelomu tisočletja nenazadnje tudi razšla. Nov, tretji album, je po šestnajstih letih albumskega premora zdaj podpisal le še Barnes. Seveda bi ju bilo lepo videti ponovno skupaj, toda tudi brez Daleyja je Barnes sestavil spodoben album, s katerim Leftfield nadaljuje po poti, ki jo je leta 1999 utrl drugi album. Privrženci, ki so zadnjih petnajst let prespali, zdaj (spet) nekaj blodijo o inovativnosti. Poznavalci aktualnih elektronsko-plesnih smernic pizdijo, ker postarani kreativci dobivajo več pozornosti kot sveži novinci. Potem pa so tukaj še tisti, ki nekaj dajo na izvirnost in preprosto uživajo v samosvojosti novih skladb. Ja, tudi pri albumu 'Alternative Light Source' je že po nekaj sekundah jasno, da gre za Leftfield.

Ker je dvojec v ušesih širše publike prvič obstal šele ob izidu njunega dolgometražnega prvenca leta 1995, se pogosto pozablja, da smo prvi Leftfieldov singel slišali že leta 1990, torej v času najbolj turbulentnega obdobja britanske plesne elektronike. Že takrat so projektu pripisovali prelomnost, kar je danes v retrospektivi videti še bolj očitno. Leftfield sta nedvomno sodila v kategorijo tistih ustvarjalcev, ki so detroitske in chicaške house nauke uspešno transformirali v izrazito britansko elektronsko-plesno estetiko, ker sta vanjo stapljala še vplive duba, tranca, breakbeata in pop senzibilnost, pa je bilo njuno glasbo precej težko kategorizirati. Na eni strani sta nagovarjala privržence podtalnih plesnih muzik, na drugi downtempaše, na tretji pa še bolj mainstreamovsko publiko, ki je njuno glasbo spoznala tudi preko odmevnega oglasa za Guinness in njun drugi album potisnila na prvo mesto britanske lestvice albumov. Če v to enačbo dodamo še Johna Lydona, Afriko Bambaato, Roots Manuvo, remikse za Davida Bowieja ter režiserja Chrisa Cunninghama, ki je v tistem času snemal videe za Aphex Twina in Madonno, potem je bil Leftfieldu uspeh tako rekoč zagotovljen. Toda to je bil čas, ko je vse, kar je dišalo po sintetiki, na MTV-jevih in Mercuryjevih glasbenih ceremonijah pristajalo v kategoriji dance actov, od takrat pa so se časi spremenili. Danes imamo na eni strani profilirane specialiste za vse mogoče elektronske podžanre, na drugi ibiške in YouTube zvezdnike, tista vmesna kategorija pa je praktično izginila. Pa je res? Barnes z novim albumom očitno misli, da ni, in le upamo lahko, da se mu bo račun izšel.

Že ko je konec marca izšel prvi singel z novega albuma, je bilo bolj ali manj jasno, da Barnes po dolgoletnem premoru ne misli bistveno spreminjati Leftfieldove formule. Čeprav je bila epska skladba na prvi posluh slišati kot nešteto drugih britanskih house derivatov, je z vsakim vnovičnim poslušanjem postajala privlačnejša. Očitno je bilo, da zna tudi iz najbolj preproste forme izvabiti neko povsem lastno senzibilnost, naj si bo to s prefinjenim teksturiranjem, hipnotičnim gruvom ali pa sladkobno melodiko. Toda po drugi strani se je predvsem zaradi odsotnosti vokala porajal dvom o tem, ali bo nov album le nekakšen prebirek Leftfieldovih ostankov iz preteklosti.

Čeprav za stare privržence zasedbe s tem verjetno ne bi bilo nič narobe, pa je Leftfield nekatere najlepše skladbe, ki jih še danes lahko mirno štejemo med presežke plesnega popa iz devetdesetih, ustvaril takrat, ko se je najbolj približal pop formatu. No, ko je potem izšel album, je bilo jasno, da Barnes z njim misli resno. Namesto Lydona je angažiral njegovega sodobnega naslednika Jasona Williamsona, pevca zasedbe Sleaford Mods, v tistih senzibilnejših skladbah pa sta svoja glasova prispevala še frontmen 'TV on the Radio' Tunde Adebimpe in Channy Leaneagh iz zasedbe Poliça. Album ima tako praktično vse standardne Leftfieldove atribute, je pa hkrati res, da nobena nova skladba ne preseže zasedbenih največjih hitov iz preteklosti. Toda ti so pač sodili v kategorijo tistih skladb, ki so v karierah glasbenikov tako rekoč neponovljivi, album 'Alternative Light Source' pa je dovolj konsistenten, da si zasluži pozornost. Sicer zagotovo ne bo postavljal enakih mejnikov, kot sta jih prva dva, toda tudi v luči novih plesno-elektronskih trendov mu ne gre očitati ničesar.