LEIF: Macrobeat (Galdoors, 2016)

DJ METATRON: 2 the Sky (Giegling, 2016)

V tokratni Tolpi bumov namesto standardne dolgometražne predstavljamo dve kratkometražni izdaji, obe v grobem iz istega segmenta house ali deep house žanra, ki se zvokovno do neke mere ujemata, vendar tudi dopolnjujeta.

Leif, producent, ki je na sceni prisoten že več kot desetletje in se ponaša s številnimi pretežno house in ambientalnimi izdajami, se tokrat prvič predstavlja pri založbi Galdoors, ki pa je od leta 2013 izdala zgolj peščico plošč. Danes obravnavan EP z naslovom Macrobeat z izjemo svojega ambientalnega zaključka temelji na minimalističnem ogrodju beatov, pogosto tudi bobnov ter vsaj znotraj prvih dveh skladb sveže atonalno zvenečih sintovskih preobratov ter še kakega vokalnega sempla. Skozi domiselno postopno plastenje teh elementov EP že v začetku zazveni precej levopolno.

Nekoliko drugače pa zveni druga stran plošče, ki s komadom Tumbler zakoliči predvsem producentovo sposobnost ustvarjanja vzdušja, še več, grajenja različnih vzdušij in prehajanja iz enega v drugo. Lahko bi trdili, da je to vrednost, ki jo je deep house ob svojem razmahu popularnosti v veliki meri izgubil, saj so se mnogi novejši bolj znani komadi tega žanra zavoljo klubske utilitarnosti, širše dostopnosti ali česarkoli že odpovedali tovrstni dodani vrednosti vzdušja oziroma vsaj večplastnosti tega.

Leif kljub do neke mere klubskim ritmom tega ne naredi, tako da je moč presežno vrednost EP-ja iskati tu in pa v dejstvu, da gre, še posebej iz vidika house kratkometražca s štirimi skladbami, za res raznolik, pa vseeno koherenten izdelek.

Zgolj štiri skladbe ima tudi v nadaljevanju obravnavan EP DJ Metatrona, prej bolj aktivnega pod imenoma Traumprinz in Prince of Denmark, ki je bil izdan pri čislani založbi Giegling in nosi ime 2 the sky.

EP DJ Metatrona in Traumprinza sicer obravnava kot dve različni osebi, kjer prvi na dveh komadih remixa drugega. Le kaj pomeni ta skrivnostna dvojnost aliasov, ki sega še v čase Kevina Saundersona? Morda nič, ampak v kontekstu dotičnega EP-ja bi si skoraj že mislili nasprotno, namreč da je to skupaj z naslovi komadov in naslovnico del enotne sporočilnosti EP-ja. Če bi le-to morali definirati, bi zaradi križa na naslovnici ter denimo uporabe gospel vokalov verjetno zaključili, da album 2 the sky tematizira ali nekako apropriira vero ali vsaj spiritualnost, torej nekakšno metafiziko.

Temu zvesto sledi tudi sama produkcija, prevladujoče so namreč zvočne palete, ki so izrazito pomirjujoče, celo ezoterične. Osnovne strukture, ki so še bolj minimalistične kot ob prej obravnavanem EP-ju Macrobeat, predstavljajo nalomljeni beati ter pogosto tudi gospel ali pa vsaj soulful vokalni sempli. Tretji komad je kompozicija brez beata, ki temelji na monologu igralca Jakea Gyllenhaala, ki govori o kultnem filmu Donnie Darko in nima nobene očitnejše verske komponente - kot bi nam hotel DJ Metatron povedati, da nas nalašč pušča v temi glede tega, kaj točno album tematizira, vendar pa hkrati naredi očitno dejstvo, da nekaj gotovo tiči v ozadju. Da naj ta glasba ne bi stala popolnoma sama in brez kontekstualnega ozadja, kot je to naprimer očitno ob prej obravnavanem Leifu.

Obema EP-jema pa je skupno, da sta pozicionirana kot nekoliko odklonska od trenutnih deep house trendov, če jim sploh lahko tako rečemo. Deep house se je namreč ob svojem delnem prehodu proti mainstreamu s svojo neinvazivnostjo, utilitarnostjo, dostopnostjo ter preprosto formo pač nekoliko zbanaliziral. Vendar pa bi bilo naivno, pavšalno oziroma preprosto nepravilno reči, da ga to odslej tudi definira, kar dokazujeta tudi pričujoči plošči.