Moonlee Records, 2024

Indie rock zasedba Lelee že z naslovom nove plošče predstavi svoj kredo. Pomen izraza mora malo u crveno je bil nazorno predstavljen vsem, ki so imeli priložnost zasedbo slišati v živo. Na koncertih gredo Lelee vedno v rdeče, stvari počno na polno in se niti malo ne držijo nazaj. Kljub bogatim izkušnjam pa jim pozitivne energičnosti z živih nastopov ni uspelo prav zares zajeti na svojem studijskem prvencu Čuka bije pumpa. 

Od izida prvenca so minila tri leta, v vmesnem času pa so Lelee ponovno doživeli kadrovske spremembe. Jana Kmeta je za bobni zamenjal Leon Stoilković, ki se je pridružil jedru zasedbe, glavnima avtorjema glasbe, Jeleni Rusjan z basom in Damjanu Manevskemu s kitaro. Za potrebe nove plošče je zasedba sodelovala še s klaviaturistoma Alastairjem McNeillom in Blažem Gracarjem, ki je sodeloval tudi pri nastanku prve plošče. Čuka bije pumpa je bila bolj surova in garažna plošča kot Mora malo u crveno, s katero so se glasbeniki osredotočili predvsem na poustvarjanje energične pozitive živih nastopov. Lelee naj bi za ta namen album posneli pravzaprav v živo, brez pretiranih postprodukcijskih popravkov in dosnemavanj.

Album je nastajal kar nekaj časa. Prve skladbe, ki so bile nato uvrščene na album, smo lahko slišali že pred kakšnim letom in pol. Polovica albuma tako ni zares nova, komadov Nestaješ, Snaga, Rane in Životinje smo se do danes namreč lahko že dodobra naužili. Singli, ki so na pretočne platforme kapljali pred izidom albuma, so se izkazali tudi za najboljše kompozicije nove plate. Dobre pol ure trajajoč preplet indie rocka in power popa odpre komad Životinje z zapomnljivimi pop melodijami in izvirnimi kitarskimi prijemi. V kiticah začetno pridušeno igranje kitare v kombinaciji z vse intenzivnejšim vokalom stopnjuje napetost, ki se razreši v refrenih. V skladbi izstopajo tudi zunajzemeljski zvoki sinta, še bolj pa nam v mislih ostanejo izmenjajoče, po lestvici padajoče in vzpenjajoče se kitarske fraze. Najbolj zadovolji izviren zaključek, ki razbije ponavljajoči se motiv skladbe.

Prav nenehno ponavljanje nekaterih melodičnih motivov je najmanj zanimiva lastnost plošče. To še posebej velja za skladbe, kakršna je tudi Naprej, torej komade, ki že v štartu niso zastavljeni najbolj posrečeno, tako da nas vračanje istih delov začne dolgočasiti. Naprej je prvi komad zasedbe v slovenščini, po rahlo cirkuški kitari in poskakujočem basu pa nekoliko spominja na zvok plesno usmerjenih bendov novega vala britanskega postpanka. Nekoliko drugačen uvod v skladbo sicer zagrabi našo pozornost, toda njeno ponavljajoče se nadaljevanje ne ponudi nadgradnje začetka.

Druga plat iste medalje ponavljanja pa je komad Rane, ki je zagotovo najbolj zapomljiva skladba na albumu Mora malo u crveno. Njegov prepoznavni vzorec basa se nam že več mesecev nenehno vrti po glavi. Odličen rock komad vsebuje privlačen solo in most, ki od sprva subtilnega in pridušenega vokala napetost stopnjuje do ponovnega izbruha v refren. Gre večinoma zgolj za tri inštrumente, v katere je v posameznih komadih vpleten še sint, toda Lelee uspe kljub skeletnejši formaciji ustvariti zelo poln zvok.

V močnejših delih album spominja na jugoslovansko novovalovsko sceno osemdesetih let, zaznamo pa tudi vplive starejših lokalnih bendov, kot je Leb i sol. To še posebej velja za komad Nestaješ, ki je z zmesjo makedonskega melosa v stilu ritmičnega uvoda skladbe Lipe cvatu in garažnega rocka najbolj izstopajoč del plošče. Dolg gruvaški inštrumentalni uvod ob vstopu sintov dobi še rahlo zunajzemeljski podton, ki skupaj s poudarkom na tolkalih poskrbi za nekaj prepotrebne dinamike. Pri takšnih prijemih ne gre za netenje kakšne jugonostalgije, temveč bolj za prikaz tega, da lahko ljudje iz dežel nekdanje skupne države tudi danes sodelujemo tako dobro kot nekdaj, kar pa lahko vsak dopolni z lastnim značilnim kulturnim doprinosom.

Dobra volja in vitalnost izžarevata iz zelo pozitivno naravnanega albuma, ki nas premakne v dobro voljo. Glavno vlogo pri tem pogosto igrajo poskočne basovske melodije, kot v komadu Snaga, dinamiko zagotavlja tudi smotrno izmenjevanje vokalov in harmonij med obema vokalistoma, najbolj pa ploščo popestrijo posrečeni kitarski vložki. Zanje poskrbi Manevski, ki v lastnih kompozicijah prevzame tudi vodilni vokal. Glasba v njegovih skladbah, kot je Skok, je nekoliko bolj garažna in lo-fijevska, s tem pa spominja na prvi album benda. Na novi plošči je takšnih trših prijemov manj, kar morda kaže na to, da je več prostora za ustvarjanje namenjenega Jeleni Rusjan. Toda to ne pomeni, da so vsi komadi z Rusjan na vokalu bolj usmerjeni v pop melodiko. Skladba Sad ili nikad denimo temelji na hitrejšem rockerskem tempu in presežku energije, ki žari iz naših zvočnikov. Ko Rusjan zapoje, da »ni več časa«, ji enostavno verjamemo.

Navdušujoča plošča Mora malo u crveno uglašenega tria mine hitro in z lahkoto. Poslušamo jo lahko večkrat, ker je njihov indie rock breztežen in zapomnljiv. Ne ponudi pa tistega presežka, ki bi album uvrstil med najbolj izstopajoče plošče letošnjega leta. Svoje delovanje res pripeljejo do energijskega maksimuma, a se zdi, da bi lahko v zvoku še precej bolj pritisnili na lastne kreativne zavore. Komadi se zdijo nekoliko ujeti v vzorce, ki glasbenike spremljajo v danes že bogati glasbeni karieri. Album s takšnim naslovom kliče po nekoliko drznejšem pristopu, ki bi bolj razprl bendov zvok. V komadu Snaga Lelee razglasijo, da svobodo najdejo v kršenju vseh standardov. To se morebiti ne nanaša tako zelo na bendovo glasbo, ki se z obema rokama trdno drži značilnega indie rocka. Glede na zagon in delovno etiko pa verjamemo, da bo sledilo tudi nekaj več drznosti. Da jim gre to zelo dobro od rok, so navsezadnje dokazali s komadom Nestaješ.