Keysound, 2012

Kaj je ostalo od dubstepa v letu 2012? Ne prav veliko. Postal je natanko tisto, kar se ni namenil postati: zgolj slog. In niti ne tako dolgoživ. V šestih letih komercialnega, prebavnega razpada so njegova orožja postala prej orodja nostalgije kakor denimo revolucije. Pri opisovanju bornega stanja trenutne glasbene pokrajine in redkih dubstep enklav bi se lahko (tako kot sem se – priznam – marsikdaj) prikladno zatekel k gerontokratski retoriki avtentičnosti, vendar bom današnjo Tolpo raje izkoristil za spoznanja z druge strani kovanca. Prebirajoč stare forumske zapise iz leta 2002 se namreč zmeraj znova spomnim, da je bil dubstep prej izvleček mladostne uporniške miselnosti kot neko usmerjeno družbeno gibanje. V takratnem Londonu se je sicer odrazil v glasbeni obliki, vendar bi na nekem drugem času in kraju lahko zavzel popolnoma drugačno obliko. Kolikor mu je mogoče slediti v času nazaj ali naprej, ugotavljam, da v osnovi ponavlja značilen vzorec zelo trpežnega britanskega duha, ki ga ni mogoče izkoreniniti in ki ljubi vse, kar je ekstravagantno, nenavadno ter svobodno. Kakor nekakšna deklaracija upanja za londonsko podtalje – deklaracija varuhov luči.

Varuhi luči je tudi šifra, ki jo je bilo slišati mnogokrat v oddaji United Vibes na Sub FM, ko so se vrteli komadi kolektiva LHF ali po domače LDN Hi-Fi. Od leta 2010, ko se je LHF na sceni tudi uradno konsolidiral kot kolektiv, se je okoli njih zaradi anonimnosti in vztrajnega zadrževanja informacij spletla podobna tančica skrivnostnosti, kot je bila poprej rezervirana za Buriala. Kolektiv trenutno šteje devet članov (Amen Ra, Double Helix, No Fixed Abode, Low Density Matter, Octaviour, Escobar Seasons, Solar Man, Lumin Project in Exhale); osem jih producira, en skrbi za sporazumevanje z zunanjim svetom; v današnji Tolpi bumov, ki obsega kar dve zgoščenki in je presek njihove orožarne beatov, pa bomo slišali zgolj štiri izvajalce. Zbirka Keepers Of The Light se v skladu s številom producentov tako ponaša s hibridiziranim zvokom, ki je z enim licem trdno zasidran v genski material zlate dobe dubstepa, z drugim se spogleduje z neskončnimi variacijami semplane elektronike. Izvajalec Double Helix se recimo sprehaja po spominih temačnega uk garagea in vrhuncih dnb-ja 90-ih, Low Density Matter razprostira soulful vzdušje zgodnjega bashment broken beata, medtem ko No Fixed Abode zasleduje vrvežavo barvitost londonske etnične diaspore, ki jo je dubstep znal le redkokdaj izkoristiti. Amen Ra se izkaže kot najbolj gibčen med vsemi – v enem komadu zna združiti LA-beats sceno, sintetizirane wonky junglizme ali DMZ-halfstep.

Ob poslušanju plošče se njihovi motivi edinstveno sklopijo: LHF skušajo na svoji domišljijski ploščadi zmeraj srečevati nenavadno, izražati lepoto neobičajnega, nekompatibilnosti, osojne korespondence in skritih razmerij. Reference, ki jih uporabljajo, odpirajo spomine, naključja in neizpolnjene želje – pletejo mrežje nove resničnosti. Spomini so orodje tega procesa in spominjajoči um izumlja potvorjeno resničnost; glasba se sliši zelo zelo domača, kot bi bila dejanska kompilacija neizdanih dnb dubov konec devetdesetih... Ali če bi se moral spomniti najbližjih sorodnikov - mešanica Horsepower Productions in Altered Natives. Poznavanje jungla ali dnb-ja sicer ni nujno, da bi zaštekali njihov zvok, a je za popolno stopitev v LHF-svet skorajda potrebno. Njihovi arabeskni perkusivni vzorci se namreč prepletajo bolj kot večina sodobnikov in namigujejo na jungle/dnb os, hkrati pa jim marsikdaj primanjkuje tistega uk garage swinga, ki je v končni fazi pripeljal do nastanka dubstepa. Mišičasti, grobo narezani hip hop beati, postavljeni v nemirno jungle telo, posledično dajejo občutek domačnosti, ki je obenem razburljivo tuja.

Treba je poudariti, da se zanimive jukstapozicije ne dogajajo zgolj na ritmičnem ali teksturnem nivoju. Vokalna sample banka, ki jo premorejo, je na trenutke nesramno očitna in zares zvesta izvirnim principom britanske rave glasbe. Kajti kaj je bolj rave kot naivna, iskrena in random uporaba očitnih glasov Sun Raja, Matrice, Chucka Robertsa, piratskih radijskih postaj, Wu-Tang Clana, Gospodarja prstanov, Josepha Dispenze, Kill Billa, 808 State, Davida Rodigana in Bollywooda? Veliko prostora v komadih je namenjenega referenčnosti in na mnogih mestih to nenehno opominjanje na nekaj več kot le glasbo zapade v neizvirno samozadostnost. Kljub temu pa se dejanska težavnost pri poslušanju Keepers Of The Light razkrije nekje povsem drugje. Največje breme je sama količina zvočnega materiala, ki ga je treba prebaviti. 26 rezov na kompilaciji ni zmeraj lahko poslušati, in da bi se v kosu prebili čez več kot dve uri nenehnih vrtoglavih bas linij, je potrebna skorajda religiozna predanost.

Ironično je, da glavna pomanjkljivost zbirke predstavlja tudi njeno najmočnejše orožje. Podivjana plodovitost kolektiva (urednik Martin Clark alias Blackdown se je moral prebiti čez 1000+ komadov, da je sestavil to zbirko) v času hiperproduktivne digitalne dobe predstavlja strahovito silo, ki v svet elektronike pošilja skupinsko etiko in estetiko, ki je po mojem mnenju kritično primanjkuje. Kolektiv ščiti posameznike in jim omogoča neovirano delovanje znotraj zavitih labirintov glasbene industrije. Kolektiv predstavlja več osebnih zgodovin, kot bi se vse enakopravno dogajale hkrati. In ne nazadnje: kolektiv si zamišlja več intimnih prihodnosti hkrati, kot da so že tukaj ... LHF so za leto 2012 tudi po načinu delovanja zares nenavadni junaki tisočerih obrazov, sešitih skupaj v  mozaično skupno identiteto; in širše: varuhi današnje Tolpe bumov so v resnici znanilci kolabirane družbe, zlivanja kultur in s tem nepreglednega števila možnih scenarijev. Njihovi ekspanzivni ritmi in zapomljive sanjske pokrajine na zbirki Keepers Of The Light učinkovito presegajo ozke okvirje nostalgije in samozavestno postavljajo enega pomembnejših mejnikov v dubstep evoluciji, h kateremu se bom, kakor vidim iz že 3-mesečnih poslušalskih izkušenj, še velikokrat vrnil.

Zakaj?

Da plamen ne bi nikoli ugasnil.