Liamere: Re-
samozaložba, 2025
Z albumom Re- se Liamere, dvojec Kaje Skrbinšek – Malidah in Andija Koglota oziroma two round robins, po skoraj desetletju tišine vračata v razmeroma zvesti maniri zadržanega downtempa, ki pa ju tokrat z vztrajnimi poskusi v senzibilni pesemski sinergiji in zadržani, zastrti produkciji pripelje bližje novemu lastnemu avtorskemu medprostoru noir estetike in pop subtilnosti. Liamere svojo ustvarjalno pot nadaljuje v dialogu z bristolsko tradicijo trip hopa, a jo obenem razsodno cepi v razširjeno zvočno paleto z vplivi milenijskega alt-popa, art-electronice in še več raznolike filmsko zveneče, nostalgične orkestracije. Album išče moč v atmosferi, v občutkih suspendirane ranljivosti, ki vznikajo iz razmerij med praznim prostorom, prizemljeno rahlostjo v pripovedi, akustično ter elektronsko produkcijo in zvočnim oblikovanjem.
V uvodu se plošča že kar nekoliko zavajajoče predvidljivo prepusti v lounge mehkobo skladbe Grapevines. Krasi jo elegantno pesmopisje v pregibu z grenkobo pripovedi, subtilno, minimalno produkcijo, hkrati zračno in prostorno skozi reverbe ter zamegljeno v nosilnih potezah klaviatur, sintetičnih tremolov in metlic na snare bobnu. V primerjavi s tem je naslednja Settle Down kot pesem sredi vročega popoldneva: hitrejši, bolj mehaničen groove, upanje v krhkosti, izrazitejša sintpopovska senzibilnost. Tukaj se Liamere zares najde – ko v zvočno bogatem, a prostornem miksu Malidah čutno zasije v sožitju z inštrumetali in postprodukcijsko obdelavo, neprisiljeno lahkotno, v podloženih tankočutno niansiranih, subtilno prisotnih zankah. Ta občutek se ponovi vsaj še v Leave, ki v zamaknjenem basovskem toku zadiši po melanholiji americane, in v zaključni Memory Gazer, v kateri orkestralna širina in popevkarska zadržanost ustvarita zimzelen efekt.
Toda Re- ni brez šibkosti. Največ jih izvira iz občasno preveč derivativnih prijemov in včasih tudi nezmernih aranžerskih odločitev. Že omenjeni uvodni skladbi Grapevines bi lahko prisodili več pristnosti, če ne bi klišejski vložek saksofona, ki preprosto ne premore dovoljšnje popolnosti, nekoliko zbanaliziral sicer izvrstno speljanega minimalnega klaviaturskega in vokalnega dramaturškega loka. V srednjem delu albuma – predvsem v trojici Even If, Singular, Prospects – pride do zdrsa: manj prepričljivo, bolj predvidljivo pisanje, vinilni šumi, megafonski efekti, preveč obrabljena downtempo okrasja, ki ne uspejo doseči zrelosti večine preostalih skladb na albumu. Tu se zdi, da v napetosti med obema kreativnima glasovoma, o kateri sta sama avtorja spregovorila v intervjujih, nastopijo določene asimetrije, pogledi mimo, nekateri bolj obviseli posamezni elementi skladb, bolj blede podobe in manj posrečene elegance v subtilnostih.
Besedila na plošči Re- pogosto manevrirajo po tanki liniji med nežno refleksijo in grenko (post)romantično izpovedjo. Kadar se oklenejo nekaterih v angleškem jeziku manj posrečenih in nenaravnih figur, denimo v banalnem primeru »cards« oziroma »hand dealt«, lahko za vajeno uho tudi občutno prebodejo organsko tekočnost pripovedi. Toda ko se vse usede – vokal, tekstura, ton, dinamika – Liamere briljirata. Na primer v Home, ki sicer ni takoj izstopajoča skladba, se z impresivno barvno in timbralno kompleksnostjo razkrije Koglotov izvrsten občutek za produkcijsko delo z zelo raznoliko akustično in elektronsko inštrumentacijo. Malidah vsekakor blesti s svojimi glasovno izredno prijetnimi in v izgovorjavi angleščine izjemno suverenimi vokali, ki pesmim zagotavljajo veliko potrebne melodične moči in hkrati tankočutne interpretacije.
Plošča Re- torej s svojo organsko-inštrumentalno produkcijo in čutnim vokalom Malidah uspešno nagovarja široko prisotne noir senzibilitete poslušalstva, a se mestoma še znajde v zankah žanrskega klišeja. V trenutkih, ko se pripoved ujame v znane aranžmajske obrazce ali v verzne nedoslednosti, Re- ne najde vedno poti iz okvirov tega, kar že poznamo – in kar je samo po sebi postalo neka vrsta varnosti. Kljub temu je veliko več kot le slogovna vaja ali nostalgična reminiscenca: je dokument specifične zvočne in čustvene občutljivosti, ki se suvereno umešča v tradicijo urbane melanholije. Morda bi bila s petimi ali desetimi minutami manj plošča bolj osredotočena. Morda. Toda kljub temu Re- ostaja redek domač resnično avtorski downtempo izdelek, ki zna zveneti tudi več kot preživet izliv, zaznamovan z zrelostjo, ki ne zdrsne v pasivnost, in z eleganco, ki ji tukaj ne preti nevarnost, da bi se razkrojila v pozerski kič.
Dodaj komentar
Komentiraj