EM Records, 2017

Prva nedeljska Tolpa bumov v letu 2018 nas bo popeljala v osrčje Amazonije. Lieven Martens Moana, belgijski producent, skladatelj in pretanjen poslušalec, ki se je na svojih predhodnih izdajah poigraval z mešanjem new agea in ambientalnih prijemov, ponekod celo nojza, je konec leta 2017 zvočno končal v Južni Ameriki. Danes bomo prisluhnili njegovi plošči Three Amazonian Essays.

Moana, bolj znan pod psevdonimom Dolphins into the Future, na novi plošči komponira s kolažiranjem terenskih posnetkov, semplanjem in sodobno elektronsko produkcijo, ob tem pa se zdi, da je eno od vodil zvočenja tu še vedno skladno s citatom, ki je spremljal ploščo …On Sea-Faring Isolation iz leta 2009: »When an isolated mind floats around the oceans by itself, only to be surrounded by a vast emptiness of natural elements, the mind will start to make up stories.«

Three Amazonian Essays je plošča, ki nagrajuje predvsem pozorno poslušanje. Skrbno kuriran izbor zvokov se poigrava s stereotipi in ustaljenimi predstavami o zvočni podobi amazonskega pragozda, kot taka pa je ta mišljena kot podaljšek izvirne amazonske avanture. S tem ciljamo na balearsko klasiko Španca Juana Alberta Arteche Guela, Amazonia, ki jo je ta izdal pod psevdonimom Finis Africae leta 1990. Three Amazonian Essays tako nadaljuje in razvija zapuščino Jona Hassella in Briana Ena ter njune Fourth World Music, s tem pa bolj kot na s strani elektronsko sintetiziranih zvokov induciranega ugodja, cilja na popolno zatopljenost in angažma v zvok. S kreativnim semplanjem in remiksanjem Amazonie Moana ustvari zvočne kulise, ki bi zlahka služile kot soundtrack nememu dokumentarcu o ekvatorialni Ameriki.

Na misel pridejo podobe iz kultnega Herzogovega Fitzcarralda, filma, v katerem se Klaus Kinski kot gumarski baron Brian Sweeney Fitzgerald iz ljubezni do opere odloči odpreti operno hišo sredi amazonskega pragozda. Three Amazonian Essays podobno kot kultni film predstavi zmes naravne Amazonije, flore ter favne in pa kulturno vnesenih specifik. Ob poslušanju skladb Music For A Clearing in pa Sinfonieta Amazonia se zdi, da so bile komponirane z določenim kadriranjem v mislih. Precej hipni rezi in odrezave spremembe zvoka, v tandemu s poigravanjem z glasnostjo šuma v posnetkih delujejo izjemno cinematično, a vendar hiperrealistično. Posamezna tema ali bolje rečeno zvočna slika namreč pogosto izzveni ravno takrat, ko se z novim zvočnim okoljem spoznamo do mere, ko ga pričnemo aktivno raziskovati, zaradi česar se ves čas zdi, da Three Amazonian Essays vodi nek narativ, navidez prehiter za Amazonijo, ki jo opisuje. To se zdi v skladu s filozofijo Moane, ki pravi, da svojega raziskovanja terenskih posnetkov ne dojema kot eskapizem v neko zvočnost sanjarjenja o mističnem pragozdu ali kot goli senzacionalizem á-la mikrofon v osrčju ledene gore.

Če sta Music For A clearing in Sinfonieta Amazonia bolj naravno in ezoterično usmerjeni kompoziciji, je Port of Spain, upočasnjena in folkizirana izvedba balearic house komada Adiós a Puerto Españaz izvirne Amazonie, romantičen spev brezskrbnim tropskim krajem, petminutni kulturni intermezzo, ki preseka divje in kompleksno okolje džungle.

Sedaj bomo prisluhnili trem amazonskim esejem Lievena Martensa Moane, za bolj celovito amazonsko izkušnjo pa priporočamo domače poslušanje v tandemu z izvirno Amazonio, ob čemer lahko kontemplirate, kakšen vpliv na interpretacijo ima teh 27 let, kolikor jih je preteklo od izvirne izdaje slednje klasike.