Kamizdat, 2025

V Tolpi bumov se tokrat posvečamo novi izdaji domačega vsestranskega producenta temnih zvočnih struj Domna Učakarja oziroma Lifecutterja. Producent iz Zagorja je tokrat obeležil svoj šesti izdelek v navezavi z založbo Kamizdat in deveto izdajo nasploh, če štejemo še vse, kar je izdal v samozaložbi, k temu pa ne smemo pozabiti prišteti še številnih projektov sodelovanj, ki jih je nabral skozi leta ustvarjanja. V pričakovanju njegovega nastopa na letošnjem festivalu Sonica v Slovenski kinoteki poslušamo in recenziramo album Deluge, ki ga bo tedaj predstavil v živo.

Ko govorimo o Lifecutterjevi glasbi, bomo vedno omenjali nekakšno temačno atmosfero, velikokrat je govor o technu, morda se bo v pogovor prikradel tudi pridevnik industrialni, kar namiguje na kovinski zvok, abrazijo, propad ali nasičenost. In skoraj vse to slišimo tudi na albumu Deluge. Poraja se vprašanje, v kakšni obliki se ti označevalci kažejo v glasbi. Morda je najmanj navzoč stil techna, ki se v dotični glasbi ne izraža na klasičen 4 x 4 način. Kickov večinoma ni. Toda to še ne pomeni, da je techno kot stil tu popolnoma odsoten.

Techna ne definira zgolj kick boben, še bolj ga namreč definira način produkcije. Pri tem gre predvsem za uporabo sekvencerjev in drugih inštrumentov na določene načine, ki ustvarjajo ponavljajoče se linije, v mentalnem svetu poslušalca pa se te z vsako ponovitvijo spremenijo. Morda nas vseeno ob odsotnosti perkusije hitro zasrbi jezik, da hočemo izreči besedo: ambient. Morda je to primerno, morda tudi ne. Glede na raven prijetne, a vseeno ekstremne saturacije zvoka nas lahko zgrabi še želja po nadaljnjem predalčkanju glasbe v drone ali drone ambient. Ali so te oznake pravilne ali ne, je povsem stvar osebne poslušalske perspektive, je pa vredno izreči, da če v glasbi ni perkusije, to še ne pomeni, da gre za ambientalno glasbo. Če ta isti zvok nasičimo s saturacijskimi efekti, prav tako ne pomeni, da se je zvok prelevil v drone. Označevalci, ki so izvirali iz inovativnih idej glasbenega ustvarjanja, so postali preveč splošno uporabljeni za hitro predalčkanje glasbenih odločitev glasbenikov, ki so se mogoče odločali nekaj ur, morda pa tudi nekaj mesecev ali celo let. Ta instant rešitev preprosto ni adekvatna.

Še posebej je to očitno pri Lifecutterju, ki je svoj samostojni zvok zgradil na dihotomiji med ekstremno udarnim, perkusivnim technom in razpotegnjenim, teksturno bogatim zvokom, ki lebdi nekje med perkusijo in ambientalo. Glede na prejšnji plati Sub Persona in Hollow, ki sta oba presežna primerka Lifecutterjeve techno plati, je Deluge obratno presežek v smeri njegovih teksturnih in dronerskih odvodov. Obe predhodni plati in najnovejša Deluge skupaj zajemajo isti svet, zato jih ne dojemamo kot zamenjave glasbenega stila, temveč prej kot zamenjavo perspektive. 

Zdi se, da se na albumu Učakar ne sprašuje, kaj se zgodi, ko technu odvzamemo perkusijo kot najbolj izpostavljen del, temveč kaj se dogaja za to prvo, najbolj slišno plastjo perkusije. Iz tega izhaja ovoj patine abrazivnega drona ter dolgih ekspanzivnih in gostih ambientalnih meglic. Iz njih pa mu napram rigidnosti štiritaktne strukture klasične perkusije techna uspe izvabiti večjo pretočnost zvoka. Prehodi iz sekcij kompozicij v komadih tako postanejo bolj zabrisani, postopni in prosti. Temu primerno prevzame celotna izdaja določeno zabrisanost, nedoločljivost v sami zvočnosti. Vendarle pa ob poslušanju zlahka zdrsnemo v prostor glasbe, ki zaradi ponavljanja ohranja meditativno naravo.

Deluge je plošča, ki postavlja obe plati Lifecutterjevega ustvarjanja v medsebojni odnos tako v kontekstu njegove lastne prakse kot tudi širših zvočnih potez. Te poteze lahko povežemo z glasbenimi žanri, ki vsebujejo temačnost kot osrednjo estetsko prvino. Učakar zelo spretno odvrže težo perkusije in poletí na brnečih, zasičenih oblakih zvočne erozije. Hkrati pa zelo senzibilno odkriva novo tankočutno poetičnost zvokov. Čeprav je bil že nekajkrat oklican za vodilnega domačega glasbenika temačnih godb, si je ta naziv s ploščo Deluge še enkrat prislužil.