LIFECUTTER: Siclar
Kamizdat, 2015
Tokratni sobotni večer vam kanimo začiniti z udrihanjem hrupnih techno kladiv, ki jih kot Thor elektronskih muzik po svojih udih vihti zasavski zvočni eksperimentator Domen Učakar, sicer na različnih področjih prisoten akter domačega alternativnega miljeja. Že hiter sprehod po Učakarjevi glasbeno karierni premici nam razkrije, kam vse molijo njegove raziskovalno nastrojene lovke. Poleg danes preminulih projektov Neon Spektra in Icarus Down Domnov opus zaznamuje predvsem njegovo dolgoletno sodelovanje z Nevenom M. Agalmo, s katerim pod imenom Ontervjabbit nosita plamenico domače eksperimentalne hrupne glasbe, sta tvorca številnih projektov in založb ter nenazadnje stvaritelja festivala Zasavje Noisefest International, ki se je v Trbovljah odvil minuli konec tedna. Kot prominentni predstavnik domačega nojzerskega plemena pa je Učakar pred dobrim letom z izdajo EP-ja Aux Eardrum pod imenom Lifecutter predstavil tudi nekoliko drugačno polje njegove hrupne zvočne estetike – fuzijo raznobarvnih kakofoničnih gmot, mehaničnih industrijskih udrihanj ter lenobno pretakajočih se postapokaliptičnih ambientalnih konstruktov. Dodaten obrat okoli sonca je polico slovenske elektronske produkcije obogatil z izdajo Lifecutterjevega odličnega debija Siclar.
Učakarjev samostojni prvenec v sebi nosi konglomerat skozi leta eksperimentiranj amalgamiranih spoznanj na relaciji hrup-harmonija. Kot je v enem izmed intervjujev svojo vizijo v zvezi s projektom Ontervjabbit zastavil tudi sam: »Povedati ali naslikati nekaj s frekvenco ali šumom je, če je to storjeno pravilno, lahko zelo intenzivno in v vsakomur prebudi neko reakcijo ali spomin.« Izhodišče njegovega komponiranja tudi pri projektu Lifecutter vselej ostaja zvok kot samostojna sporočilna entiteta, ki skozi različno subtilne oziroma intenzivne pojavne oblike Učakarju služi pri pletenju arktično hladnih zvočnih krajin, nad katerimi le poredkoma posijejo žarki toplejše zvenečih sintovskih valovanj.
Tehnično plat albuma Siclar zaznamuje visoko sofisticirana in detajlov polna produkcija, s katero Učakar teši kompleksnosti željne navdušence eksperimentalnih glasbenih odvodov. Četudi kompozicije mestoma premorejo nekaj potencialno plesu primernih trenutkov, pa album kot celoto zaznamuje ambientalna zasnova, ki jo na nalomljenih, počasi prelivajočih se ritmikah plemenitijo zdaj zrnate in rezke teksture različnih šumov in prasketov, drugič žametne frekvence različnih odtenkov hrupa, tretjič spet bolj melodično skonstruirane interpretacije techno idioma. Hrastniški elektronski eksperimentator na svoji stvaritvi Siclar vijuga med analogno generiranimi zankami različnih gostot ter intenzitet, od najvišjih do najnižjih človeškemu ušesu zaznavnih frekvenc, in preko zdaj razpršenih, komaj zaznavnih, zdaj močno distorziranih industrijskih ritmičnih matric napenja svoj dramaturški lok.
S sugestivnimi naslovi in odsotnostjo neke jasno zastavljene teme našim živčnim povezavam prepušča genezo s strani zvoka sproženih podob, ki nas, želeli ali ne, izstrelijo v manj lagodne kotičke človeškega brezna, v mislih popeljejo na astralni polet čez zasavske revirje ali, v primeru recenzenta, v neko futuristično, človeštva odrešeno prihodnost našega osončja, katerega medprostor polnijo trume gverilskih kiborgov in drugih oblik življenja, ki se potegujejo za prevlado. Siclar ne premore, niti noče posedovati neke globlje idejne poante – osrednja in edina poanta je zvok v vseh svojih veličastnih formulacijah ter njegov vpliv na človeške čutne mehanizme.
Z enim očesom zazrt proti dediščini britanske založbe Warp, z drugim iščoč vselej nove zvočne pojavnosti, je Učakar skonstruiral teksturno bogato in kompozicijsko razgibano glasbeno pripoved, ki mestoma premore ravno pravšnjo mero »klasičnega« pristopa h kreiranju tehnoidnih muzik, da bi morebiti dosegla tudi ušesa eksperimentalno manj razpoloženih slušateljev, ter obilno dozo uho parajočih zvočnih pogruntavščin, da bi vzbudila apetite tistih bolj sofisticiranih in zahtevnih eksperimentatorskih uhljev. Kljub fluidnosti interpretacije so pri založniški platformi Kamizdat poskrbeli tudi za vrhunsko grafično zasnovo v obliki knjižice, ki skozi sliko in besedo pod taktirko oblikovalca Andra Guinija kontekstualizira izvor Učakarjevega umetniškega outputa - opusa, ki zrcali prežetost človeške duše z zvoki in podobami okolja, v katerem se je oblikoval.
Dodaj komentar
Komentiraj