samozaložba, 2022

Slovenski metal je v 21. stoletju doživel močen preporod na thrash metal sceni. Če so še v prejšnjem stoletju, vsaj kar zadeva izdajanje studijskega materiala in nastopov, v njej vladali Sarcasm in Interceptor, so po prelomu tisočletja v ospredje stopili predvsem Negligence, ki so prvi zares pokazali, da ima slovenski thrash kvaliteto, ki zlahka parira ameriškim Bay Area thrash bendom. Kasneje so se z leti začeli uveljavljati tudi Eruption, Keller, Panikk, Eliminator, Lintver in še kdo. Danes slovenskega thrasha ne zastopa več toliko imen, so pa tista, ki so obstala, toliko bolj pomembna in ubijalska. In eno od teh je nedvomno primorski thrash metal bend Lintver.

Lintver obstajajo že od leta 2004, a so prvi demo The Saints Are Coming izdali leta 2008, prvi studijski dolgometražec Snakebite pa šele leta 2013. Vendar so bili v tem času vedno aktivni v živo, kar se je zelo dobro izrazilo na drugem albumu Distorted Perception, dolgoletne odrske izkušnje in konstantno drgnjenje inštrumentov pa je najbolje pokazala tretja studijska plošča The Worst Is Yet To Come, ki jo predstavljamo v tokratni Tolpi bumov.

Naslov albuma, ki bi ga prevedli kot »najslabše šele pride«, je zagotovo na mestu, saj omenjena plata zveni vrhunsko in daleč od slabega, pa ne samo v okviru slovenske scene, temveč tudi širše. Lintver v desetih komadih, ki se odvrtijo v dobrih petdesetih minutah, pokažejo, da jih lahko brez dvoma postavimo ob bok aktualnim ameriškim zasedbam, kot so Havok, Exmortus ali pa Warbringer. Če njihovo glasbo poslušamo z mislijo na zlate čase thrash metala, pa jih lahko primerjamo tudi z zgodnjimi Kreator in Coroner iz Evrope ter Dead Brain Cells in Forced Entry s severnoameriške celine.

Pred nami je torej za thrash metal standarde precej dolga plošča, ki pa je še toliko bolj zahtevna, saj ne gradi na spevnosti in arenskih himnah, kot to zadnjih deset let počnejo denimo Kreator. Prav tako se glasbeniki izogibajo vokalni melodičnosti, na kateri gradijo recimo domači Eruption, v analih thrash metal scene pa so z njo enačili predvsem legendarne Forbidden. Takisto se ne glasbeniki ne naslanjajo na dvominutne crossover izbruhe, ki častíjo pice in vutro, morske pse in slasher horrorje ter pivo, kot to počnejo Municipal Waste ali pred njimi S.O.D., prekleto jasno pa je tudi, da se ne spogledujejo s popom, kot sta to v nekem obdobju počeli zasedbi Metallica in Megadeth.

Muzika s plošče The Worst Is Yet To Come je peklensko brutalen in tehničen thrash, ki imenu albuma in apokaliptični naslovnici primerno tolče tako vsebinsko kot zvočno. Kvartet, ki ga sestavljajo kitarist in vokalist Erik Kodermac, kitarist Tilen Grandovec ter ritem sekcija, ki jo tvorita brata Jakončič, basist Damjan in bobnar Jan, pripoveduje o stvareh, ki jih trenutno živimo in ki jih, vsaj po besedilih sodeč, povzročajo tako človek kot peklenske sile. Z naslovnice, ki jo je narisal Mario Lopez, ki pogosto sodeluje s slovenskimi zasedbami, denimo s Corduro in Panikk, je vse jasno. Politiki, znanstveniki, jedrsko orožje, prizori onesnaženja in uničenja. Vse to se lepo povezuje z besedili, ki jih kljub surovemu vokalu, ki najbolj spomni na Coroner, Havok in Warbringer, zlahka razumemo, saj se je Kodermac pri izgovarjanju besedil res potrudil. Hkrati pa mu je uspelo, da je kljub navidezni enodimenzionalnosti kričečega vokala zelo dobro ujel subtilna čustva, ki jih podajajo besedila. To najbolje pokaže že otvoritveni komad Final Price. A Lintver ponujajo še več, in sicer na inštrumentalnem področju.

Glasbeno so Lintver presneto natančen bend, ki se nikoli ne šlepa na enostavne fore. V tem primeru jih lahko postavimo ob bok švicarskim Coroner, eminenci evropskega tehničnega thrasha, ali pa v undergroundu bolj znanim Američanom Forced Entry oziroma Kanadčanom Dead Brain Cells, katerih imeni takoj opozorita na termin »tehničnost«. Od prvega do zadnjega komada Lintver uspešno sestavljajo mastne, udarne in kot britev ostre kitarske rife, ki velikokrat ponudijo še kakšno »cako« v obliki nepričakovanega zaključka rifa ali pa podaljšanega štetja ponovitev. Pri tem jim uspe ostati v mejah dobrega okusa, tako da končni rezultat ni tekmovanje v drkanju kitare, saj si človek vse kitarske linije zlahka zapomni.

Že ob prvem in mnogih kasnejših poslušanjih postane jasno, da fantje vedo, kako graditi pesem, jo narediti malce kompleksnejšo in bogato, obenem pa ustvariti nevsiljive in smiselne komade. Po mnenju recenzenta je glasbenikom to najbolje uspelo ujeti v skladbah Spectral Dimensions, naslovni The Worst Is Yet To Come in Cult. Ritem sekcija je brezhibna in zlahka parira kitaram, bobnar pa se ne naslanja samo na hitrejši tempo, temveč z bogato dinamiko in paleto ritmov predvsem bas pedala in snare bobna poudarja bolj ali manj vsak kitarski detajl, kar je thrash metal lekcija številka ena – in to se kaže v prav vsakem komadu.

Seveda pa ima vsaka plata svoje minuse, in tudi The Worst Is Yet To Come ni izjema. Predvsem je spotakljiva dolžina albuma, saj je 48 minut hudičevo veliko, pa tudi vsak komad se – z izjemo predzadnjega, ki šteje okrog tri minute in pol – giblje v povprečni dolžini dobrih pet minut. Zadnji trije komadi, Malevolent Infestation, The Faceless in Trespasser, po preteku dobrih štiridesetih minut tako kar malce zvodenijo ob pomanjkanju pozornosti poslušalca, ako si le-ta zada poslušanje plate v enem kosu. Plata, kot že rečeno, od poslušalca ves čas zahteva pozornost. Temu primerno nas tudi nagrajuje, saj ponudi bogat nabor skritih detajlov, a hkrati vseskozi malo tudi udriha. Danes je namreč verjetno le redkokdo zmožen biti zelo osredotočen dlje kot pol ure skupaj.

Vsekakor je album The Worst Is Yet To Come dokaz, da so Lintver sila, s katero ne gre češenj zobati, in da zanje najhuje, če sploh, verjetno res prihaja šele daleč v prihodnosti. Po tem, kar je moč slišati na omenjenem albumu, se za bližnjo prihodnost domačih thrasherjev ni bati.