1. 3. 2016 – 19.00

LISA BUSBY: Fingers in the Gloss

Vir: Naslovnica

Samozaložba, 2015

 

Poznate tiste situacije, ko ste sami doma ali pač nekje, morda zvečer, ko se hektičnost vsakdana izpoje in se ustvari miselni prostor za vse, kar vam je nuja opravilnosti čez dan potlačevala? In potem tiste situacije, ko niste sami, a se zdi, da bi bilo povsem enako, če bi bili, saj interesa v komunikacijo ni, TV pa pač ne deluje? Samota, ki je nad osamljenostjo, je celostna družbena realnost, ki pa se uteleša v subjektu, enem naenkrat. Tako zveni poslušanje glasbe, ki jo obravnavamo ta večer. Gre za delo Lise Busby, ki je album Fingers in the Gloss v samozaložbi postavila v bandcampovski univerzum konec lanskega leta.

Prva kompozicija, po kateri album nosi naziv, ni nič kaj obetavna. Nepotrpežljivi poslušalki da slutiti, da je soočena s slogom, ki prosperira v času stand-alone umetnic in ki ga že poznamo iz del komercialno uspešnejših Kinnie Star, Dillon ali celo Birdy. A Busby kaj kmalu pokaže, da se potrpežljivost obrestuje. Kajti že v naslednji skladbi zaslišimo zvoke, ki nas popeljejo v korenine elektronske glasbe. Avtorica se v skladbi Hollow Blown Egg z začetnimi takti pokloni delu Delie Derbyshire, najprej s sintetičnimi elementi iz kompozicije Pot au feu, nato pa še v vokalnem delu, ki z uporabo čistih kvint, kot je to Derbyshire uporabila v legendarnem Ziwzih Ziwzih oo-oo-oo. A Busby se ne trudi biti naslednica derbyshirovskega kanona - z repeticijo stvaritev pionirke britanske elektronske glasbe to niti ne bi uspela biti. Nasprotno, spoštljivo referenco nadgrajuje s svojo zgodbo - tako v instrumentaciji kot v librettu. Podlaga celotnega albuma je prefinjeni drone, ki ga avtorica subtilno in s previdnimi krešendi položi po prostoru. A sledenje sodobnemu trendu t.i. mehkega noisa je zgolj osnova za stoično naracijo, ki vzdržuje distanco, nedotakljivost. Nič ne poskuša biti, temveč predvsem je. Pri tem ne gre zanemariti preciznosti, s katero si avtorica gradi teren. Sintetična podlaga je kljub tehnični umetelnosti tako domišljena, da postane organska, spominja na morske orgle in tako uspe ustvariti atmosfero realnega, senzibilnega in hkrati nepremičnega, statičnega. Saj vemo, da se spremenilo ne bo prav nič. 

Linijo referenc na predhodnico, s katero si poleg geografskega izvora, globokega interesa za zvok ter metode dela, ki ji Busby pravi availablism - t.j. ustvarjanje z resursi, ki so v danem trenutku na voljo - avtorica nadaljuje v skladbi Cavity. Ta nas na trenutke popelje v leto 1964, ko je Derbyshire ustvarila glasbo za radijske igre Barryja Bermangea. Tako kot pri njih, gre tudi pri Cavity za izseke sanj, a tokrat za sanje enega subjekta, avtorice. In še več, za razliko od omenjenih radijskih iger sanjarka misli ne posreduje nikomur, predvsem pa ne objektu svojih sanj. To je bistveni spoznavni element albuma Fingers in the gloss: subjekt je sam in nikomur ne sporoča, saj ni nikomur za sporočati. Mestoma bi lahko govorili o Barthesovem ljubezenskem diskurzu, kjer ljubimka svojemu objektu želje pove, da mu ali ji nima nič za povedati. In vendar mu ali ji to pove. Busby se ne vokalizira nikomur. Govori nekako v prazno, torej morda sploh ne govori. Album je nastal zdaj v skladišču zapuščene pekarne, nato v kulturnem centru in nenazadnje v mrtvašnici - skratka, v prostorih, kjer ničesar ni in ni razloga, da bi sploh kaj bilo. V tem gre za specifično samost in nihilizem, ki ne more in noče podati niti impresije niti ekspresije. Večno vprašanje, zakaj bi sploh še govorili, je tako neizbežno postavljeno prav v vsaki skladbi albuma Lise Busby. Če nadaljujemo perspektivo, lahko rečemo, da gre za deziluzijo o smotrnosti sporočanja - dialoga, če želite -, saj na drugi strani v resnici nikogar ni. Natanko to stanje, ki si ga, družbeno gledano, oblast, vsaka oblast, od svojih podložnikov želi.

Album Fingers in the Gloss je okno v nekoga samega. Ta, ki je sama, z zvočnim izrazom ne kaže le svoje intime, temveč svojo kreativno raznolikost sestavi v celoto. Avtorica, ki je tudi univerzitetna predavateljica, DJka, članica pop kolektiva Sleeps in oysters, raziskovalka nekonvencionalnih prostorov ustvarjanja in performerka prav takšnih kompozicij, je uspela v albumu razpršenost svojega subjekta umiriti in ga z vso iskrenostjo postaviti, kjer v resnici je - v samoti.

 

Leto izdaje
Avtorji del
Institucije

Dodaj komentar

Komentiraj

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.