Age 101, 2019

V rapu je vselej eden najbolj privlačnih motivov in imidžev predstava zavedne osebnosti, ki so ji stvari jasne, ki se oddaljuje od zahtev industrije, ki sledi svojim idealom, ki se predstavi, taka kot je, in ki ji muzika služi kot medij za predstavitev gradnikov svojega življenja in kot kanal za serviranje razprav o pogledih z lastnih perspektiv. Naj bo ocena statusa družbe, kolegov glasbenikov, naj bo osebnostna stiska ali pa zgolj trenutno stanje duha, zavedni raperji, v tokratni Tolpi pa raperka - Little Simz, torej predstavljajo antipod postavljaški logiki, ki je ne glede na vse zapisana v genski zapis žanra. Nekateri za samodokazovanje pač potrebujejo prvinsko hranjenje svojega ega, drugi preprosto opišejo svoje miselne procese in skozi tovrstno predstavitev poslušalcu prepuščajo prostor za morebitno navezavo in poistovetenje, hkrati pa s tovrstno afirmacijo na svojstven način izpolnjujejo norme, brez katerih v rapu preprosto ne gre. Na tak način v žanr vstopa Simbiatu Abisola Ajikawo, 25-letna londonska rimoklepačica, ki s svojo tretjo ploščo Grey Area, izdano pri založbi Age 101, kaže nadgradnjo in napredek svojega izraza.

Napredek kot tak se v kontekstih Zemljine rotacije in revolucije zgodi sam od sebe, lajf nas, hoteli ali ne, s svojim obstojem bombardira s preizkušnjami in podobno se godi tudi Simz. V kontekstih osebne rasti napredek ne pride sam od sebe, potrebni sta distanca in zmožnost refleksije, razumevanja, gradnje. Že na svojem drugem dolgometražcu Stillness in Wonderland v letu 2016 se je Little Simz ukvarjala s tematikami duševnega zdravja, z odporom do drsenja v bad place, z neskladji med seboj in splošno populacijo - “All my life been a black sheep, all my life been the black keys,” je rapala ob svojem vmesnem singlu Backseat iz leta 2017. Še danes, ko koraka v sivo sredino drugega desetletja, je v njej prisotna negotovost, a tokrat z zrelostjo prihaja tudi do večjega odpora - Simz (p)ostaja močna. In močno tudi nas tudi uvede v svoj tretji album - komada Offence in Boss sta neizprosna afirmacija, sta ogenj, ki je v njej žarel od zadnjega albuma. Čeprav je Simz samozavestna, ni postavljaška, preprosto predstavi dejstva - ne zdi se ji, da je v današnjem svetu treba biti tiho, in meni, da je v ustvarjanju glasbe jebeno dobra in da je dolgo gradila to, kar nam lahko danes pokaže. Po udarnem uvodu Simz razširi svoj spekter in s pomočjo gostov Cleo Sol, Chronixxa pa dvojca Little Dragon ter pevca Michaela Kiwanuke pluje med blažjimi, senzibilnejšimi vodami ter se tudi vrača v bolj grobe, agresivnejše vode, obenem pa v svojih tekstih ponuja tehtne razmisleke o perečih tematikah, pa tudi vpogled v svoj dosedanji artistični razvoj in v bolj privatne sfere, v lastno duševno stanje, slišimo tudi posvetila preteklim ljubeznim, Simz pa vselej ostaja v svojem prikupnem, iskrenem, real mindsetu. 

Toda tisto, kar tole ploščo nadgrajuje v res kvaliteten izdelek, je kombinacija neoporečne mešanice instrumentalnega in vokalnega. Little Simz je tehnično tako izurjena, da njeno vokalno delo deluje kot igra, improvizacija, neusahljiva reka variirajočih flowov. Tovrstno podobo si je sicer izgradila že s svojim preteklim delom, a na tem albumu je njen rap dosegel raven, na kateri dvomov o mojstrstvu preprosto ne more biti. Temelje za take občutke pa pripravi izjemni producent Inflo, ki skrbi za večino produkcije na plati, tu in tam pa se mu pridružujo tudi nekateri gostujoči producenti. Plošča je poklon klasičnemu v hip-hopu, poklon tako masti in grobosti kot tudi medenim in pocukranim tonom. V podlagah in vokalih se tako zrcalijo jazz, soul, drobci rocka in funka, r’n’b-ja, ne umanjka pa niti odsevov modernih, poskočnejših žanrskih odvodov, kot sta grime in trap. A pozor, na podlagah slišimo zgolj inštrumente, muzika je odigrana v živo in manipulirana z različnimi tehnikami za oblikovanje estetike zvoka. S tokratnim albumom se je Little Simz gotovo dokazala tudi zadnjim dvomljivcem, svoj izraz pa plasirala neposredno v vrh scene ne le zavednih, alternativnih sfer hip-hopa, pač pa se lahko ob trenutnih razmerah prav z lahkoto približa tudi glavnim glasbenim tokovom.