Frenchkiss, 2013

Losangeleško zasedbo Local Natives, ki jo bomo danes poslušali v Tolpi, smo prvič podrobneje spoznali leta 2009, ko je izdala svojo prvo ploščo Gorilla Manor. Z njo je požela izjemno pozitivne kritike, ni pa ji uspel močnejši preboj v mainstream, ki so ga malo pred tem uspešno izvedli stilsko sorodni ansambli, kot so Grizzly Bear, Fleet Foxes in Vampire Weekend. Precej verjetno je, da so Local Natives nekatere poslušalce ujeli na napačni nogi in jih malce zmedli, saj v nasprotju s prej omenjenimi bendi do takrat še niso popolnoma izoblikovali svojega zvoka. Na Gorilla Manor so namreč fleetfoxovsko večglasno harmoniziranje mešali s plesnimi ritmi Vampire Weekend, ki so jih bogatili z grizzlybearovskim teksturiranjem in prijetno kaotičnimi soničnimi elementi v stilu Animal Collective.

Tisti, ki smo se v plošček Gorilla Manor bolj poglobili, pa smo ugotovili, da se pod to navihano raznolikostjo skrivajo nadvse kvalitetne pop pesmi, ki se hitro uležejo v uho, zato smo nestrpno pričakovali drugo dolgometražno izdajo zasedbe, ki je luč sveta končno ugledala pred enim tednom. Na njej so se Local Natives držali preverjenega recepta, ki pa so ga malce prečistili in fokusirali ter posledično sčarali resnično dober izdelek. Plošča Hummingbird je uravnotežena in zaokrožena celota, vendar pa njene pesmi dobro izpadejo tudi zunaj konteksta. Instantno privlačnost jim dajejo predvsem nalezljive vokalne melodije, ki so plod potentnega mešanja glasov treh članov zasedbe, Taylorja, Kelceyja in Ryana, ki so vsi obdarjeni s toplimi vokali višjega registra, ki izmenično spominjajo na Jeffa Buckleyja, Eda Drosteja in vokaliziranje zasedbe Great Lake Swimmers. Poslušalca takoj povlečejo tudi vzneseni crescendi, ki jih je sicer manj kot na prejšnji plošči, a zato še toliko bolj poudarijo malce bolj rezerviran in resen ton, ki preveva tokratni izdelek.

Ko se Hummingbirdu posvetimo bolj pozorno, ugotovimo, da vsebuje podobno bogato in nasičeno inštrumentacijo kot prva plošča zasedbe. Tokrat jo je pomagal ustvarjati Aaron Dessner, jasno pa se kaže tako pri bolj bombastičnih kot tudi bolj umirjenih delih skladb. Pri prvih se izrisuje v obliki nekakšnega zvočnega zidu, ki popolnoma zapolni zvočno podobo, pri drugih pa naša ušesa stimulira z drobnimi zvoki, ki jih odkrivamo postopoma in vedno znova. Tudi sama dinamika med kontemplativnimi kiticami in udarnimi refreni poskrbi za prijetno naelektreno dinamiko, ki se pogosto odraža celo v besedilih, ki se gibljejo od konkretnih vsakdanjih opazovanj do ezoterične abstrakcije. 

Med samimi dobrimi pesmimi še posebej izstopajo Heavy Feet, Mt. Washington in Bowery. Prvo zaznamuje resnično epski refren, ob katerem se bo na zabavah pelo še leta in leta, Mt. Washington spominja na pesmi Dessnerjevega benda The National, zaključna Bowery pa s svojo cinematičnostjo spominja na komade, ki jih je zasedba The Antlers izdala na plošči Hospice. 

Hummingbird je torej odlična plošča, ki se poslušalca dotakne na več nivojih in ga vedno znova nagrajuje, tako kot najboljše plošče to pač počnejo. Z drugimi besedami: je skrbno zamišljena in perfektno realizirana. In glede na to, da so Local Natives v živo še boljši kot na posnetkih, nas ob misli na njihovo pomladansko koncertiranje po Evropi že srbijo pete.