Polychrome Sounds, 2015

V današnji Tolpi bumov bomo poslušali drugi studijski dolgometražec britanskih trubadurjev L´Orchestre Du Montplaisant. Zasedbo sestavljajo glavni akterji založbe Catapulte Records, ki je verjetno še najbolj znana po dvojcu Guess What. Guess What oziroma Graham Mushnik in Luke Warmcop, polovica L´Orchestre Du Montplaisant, sta že večkrat nastopila pri nas in vsakič s seboj prinesla delen vpogled v magični retro vrtiljak ljudske kulture, psihedelije in cirkusantske kozmičnosti. Leta 2010 pa sta v Menzi pri Koritu, v majhni škatlasti sobici, ki naj bi ponazarjala prostore založbe Catapulte Records, nastopila še z Justejem Akissom in Andreom Pirovanom, prvič pri nas pod imenom L´Orchestre Du Montplaisant.

Od premiernega nastopa pri nas do izida njihovega drugega albuma pa je minilo kar nekaj časa, kar je zasedbi očitno dobro delo. Medtem ko so pri nas leta 2010 zveneli bolj kot dopolnilni nastop h glavnemu aktu, na katerem sta preostala člana skupine dajala občutek, da samo poskušata slediti vragolijam Grahama Mushnika in Luke Warmcopa, na tem albumu zasedba deluje veliko bolj prepričljivo in uravnoteženo. Juste Akiss je z vokalom in kitaro na tem albumu veliko bolj prezenten in pogosto nosi vodilno vlogo. Mushnik se prav tako malo umakne basistu Andrei Pirovaniju, ki ga osvobodi bas linij leve roke na orglah, zato se lahko bolj posveti zvočnim okraskom in splošnemu ustvarjanju atmosfere, ki pa je tudi ena od glavnih svetlih točk tega albuma. Sicer nič nenavadnega, od izdelkov glasbenikov založbe Catapulte Records smo namreč vajeni različnih izletov v razne derivate lounge exotica glasbe, pomešane z bližnjevzhodno kulturo. Vseeno ponavadi ne pride do take raznolikosti vplivov, kar zadeva preteklih izdaj, predvsem dvojca Guess What. Na albumu lahko tako slišimo od tropskih latino ritmov in električne kitare na otvoritvenem komadu, ki pogosto povleče na zreducirano Ribotovo Cubanos Postizos estetiko, do vokalnih melosov skladbe Ayna Miftar Galbik z močnim arabskim pridihom, ne samo zaradi jezika besedila. 

Lahko bi rekli, da so na albumu nekako obdelali vse od Karibov, Severne Afrike, Turčije, Bližnjega vzhoda do zapuščine srednjeevropskih glasbenih nomadov prejšnjega stoletja. Celoten album daje občutek, da ni iz tega časa, ampak iz neke ne tako oddaljene preteklosti. To se pozna že pri dvojcu Guess What, pri katerem raznolikost vplivov zabriše sledi in je težko reči, iz katere smeri glasba pravzaprav izvira. Podobno kot pri ljudskih pravljicah, ki se skozi čas sproti prilagajajo v svoji naraciji, duhu časa, se pri tej glasbi sliši stile različnih glasbenih obdobij, od katerih na koncu noben zares ne prevlada, temveč nastane nekaj svojega. Skupna točka in rdeča nit albuma je verjetno predvsem to, kako ulično se vse sliši. Vse zaigrano je relativno enostavno, vendar aranžirano na zelo barvit in fluiden način. Tukaj gre zasluge pripisati tudi uigranosti zasedbe in očitni kemiji med člani.

Album ni noben glasbeni presežek ali mejnik, vendar nosi v sebi del šarma, ki je sokriv za nastanek kultnega dvojca Guess What. Podobno kot koncept albuma Guess What, posvečen kozmonavtu Juriju Gagarinu in njegovi izkušnji orbitalnega poleta, se poskušajo L´Orchestre Du Montplaisant spogledovati z očarljivo skrivnostnimi tujimi kraji in pisanimi kulturami, ki bi jih že skoraj želeče tam pričakovali. Tako kot pri zgodnjih lounge, exotica in nasplošno tako imenovanih easy listening ozirma bachelor music skladbah, kjer avtorji pogosto niso nikoli obiskali dežel, ki naj bi navdihnile njihovo glasbo, L´Orchestre Du Montplaisant plujejo večinoma po namišljeni pokrajini, z občasnim premorom, bolj prepričljivo, ljudskega izročila.