Smalltown Supersound, 2021

Vse življenje smo del procesa, naj bo metamorfoze, nastajanja ali razkrajanja. Ti procesi pa niso nekaj, kar bi nas moralo bremeniti, ampak nas lahko osvobajajo in nudijo raziskovanje prostranih idej. Omogočajo, da se odločamo, kam želimo iti, ali nasprotno, da se jim prepustimo in nas kot listič v vetru odnese s seboj na dogodivščino obstoja. Lepota procesa je v njegovi nedokončanosti, vseskozi spreminjajoči se, odprti formi. Nerigidnega pristopa, brez dokončnih zaprtih okvirjev, in zaupanja v proces se poslužuje tudi norveški dvojec Lost Girls na novopečeni izdaji Menneskekollektivet. Album je osnovan na umirjenih klubskih ritmih, in kot pravi duo sam, je izdaja zasnovana na ideji kolektivnega notranjega monologa, ki ga slišimo, ko se rejv konča in muzika ugasne. Proces prehajanja iz rejva v realnost Lost Girls metaforično uporabita za zvočno in lirično raziskovanje. Zasedba v tem vidi nekaj, kar poimenuje človeški kolektiv ali po norveško Menneskekollektivet.

Dvojec Lost Girls, že znan naši radijski frekvenci, sestavljata pisateljica in glasbenica Jenny Hval ter multiinstrumentalist Havard Volden. Že desetletje skupaj ustvarjata glasbo, največkrat sodelujeta na solo turnejah Jenny Hval, leta 2018 pa sta prvič pod imenom Lost Girls izdala EP z naslovom Feeling. Nato sta nam marca letos postregla s prvo dolgometražno poslastico Menneskekollektivet. Snemanja sta se v Øra studios lotila lanskega marca, ravno ob sesutju običajnega življenja in postavljanju temelja za novo normalnost. Skladbe so bile v tem času vzdušju primerno še nedokončane, odprte za improvizacijo. 

Ploščo Menneskekollektivet ustvarjalca otvorita z istoimenskim komadom, v katerem Jenny prične z govorjeno besedo. Ta nas že takoj spodbudi k aktivaciji filozofske plati možganov s povedjo “In the beginning there is no word and no I”. Podaja nam zametke metafizičnega preizpraševanja momentov samozavedanja in zaznavanja subjektov ter v te vpeljuje pomen zvoka. Za monolog toka misli si glasbenica vzame toliko časa, kot se ji zdi, da ga potrebuje, glasbeni aranžma pa se postopoma razvija in sintom se pridružijo še električni bobni. Zvok postaja vedno bolj intenziven, govorjena beseda pa preide v petje, ki je čedalje bolj napeto in nemirno, kar še dodatno stopnjuje repeticija izbranih besed. Ta Jenny omogoča, da spreminja obravnavane tematike in ustvarja unikatno zgodbo. Do te pride s ponavljanjem nekaterih besednih zvez, kot sta “carried by invisible bodies” ali “making me an opposition”, in čeprav deluje umestitev abstraktnih spojev na nekaterih delih naključno, ohranja rdečo nit in povezanost v občasno kaotičnem miselnem toku. Tematike se spreminjajo tako znotraj ene pesmi kot med komadi, vendar jih povezujejo motivi zavesti, obstoja, jezika in pomenov besed. 

Miselni ples barvajo kozmični, na trenutke psihedelični sinti, električni bobni in občasna improvizirana kitara, specialiteta Havarda Voldna, ki pride najbolj do izraza v komadih Love, Lovers in Real Life. Kljub minimalističnemu pristopu do zvočnih aranžmajev in nepopolni strukturi komadov so ti razgibani, nepredvidljivi in primerni za sproščeno rejvanje po dnevni sobi. Zvočna izkušnja daje občutek nedokončanosti, kar nas razbremeni potrebe po iskanju končnih odgovorov, hkrati pa kaže na dvojčevo željo po odcepitvi od ograjene forme ter prostoru za sprostitev in uživanje v procesu risanja zvočnih pripovedi.

Zadnji komad, ki ima tudi najbolj spevno melodijo, je strukturiran v obliki pisma, ki ga Jenny piše neznanim entitetam. Ob pisanju opisuje proces pisanja samega in čakanja na uresničitev pričakovanega trenutka. “This is the uterus, where we are before we begin.”. Za Jenny, ki je tudi avtorica dveh romanov, je maternica prostor in trenutek, v katerem se pisanje odvija, vendar še nima končne vsebine in podob. Tako kot pisanje pisma ni resnično do trenutka, ko ga nekdo prebere, tudi naš obstoj v maternici ni tako oprijemljiv kot naše rojstvo.

Kratkometražec Feeling je postavil temelj zvočnega izraza, ki ga Lost Girls še nadgradita na Menneskekollektivet. Obe izdaji bazirata na kvalitetni produkciji, električnih bobnih in sintih ter mešanju govorjene besede, petja in šepeta, vendar na dolgometražcu razvijata širši in živahnejši zvočni spekter, ki se nagiba v smer klubske muzike. V primerjavi s prejšnjo izdajo Jennyjina pripoved deluje bolj lahkotno in neobremenjeno. Polstrukturirane kompozicije in besedila obema omogočajo prostor za improvizacijo in eksperimentacijo. 

Na prvencu smo bili priča Jennyjini izpovedi o željah ter razočaranjih, povezanih z glasbeno industrijo, z veliko čustvenega naboja, ki ga je v surovi pripovedi izkazala tudi z dejanskim jokanjem. A tudi aktualna plata Menneskekollektivet prinaša goloto in surovost. Takšen je zadnji del pesmi Love, Lovers, ko Jenny iz sebe spušča razne intenzivne krike, vendar nas na splošno skozi pripoved ohranja umirjene, lahkotno razmišljujoče in predvsem zibajoče se. Album ni obremenjen s težnjo po iskanju temeljev vednosti, ampak se prepušča lahkotnosti lirične ter zvočne improvizacije in prostemu izražanju toka zavesti ter dopušča, da nekatere stvari ostanejo neodgovorjene. 

Jenny in Havard sta zaupala v nezamejeno ustvarjanje zvočnih oblik Menneskekollektivet ter proces sam. To se jima je definitivno obrestovalo, saj mešanica počasno razvijajoče se in rahlo klubske elektronske zvočne pripovedi albumu da svežino ter predstavlja dober korak naprej v dvojčevem umetniškem izrazu. Tematike, ki se jih dotikata, so včasih abstraktne, drugič konkretne, venomer kompleksne in nedokončane. Rezultat je simbioza teže in lahkotnosti, kot si jo lahko predstavljamo, ko po dobrem rejvu z družbo v tišini gledamo sončni vzhod in kadimo cigarete.