JENNY HVAL: The Long Sleep (Sacred Bones Records, 2018)

LOST GIRLS: Feeling (Smalltown Supersound, 2018)

Jenny Hval je na Radiu Študent v preteklosti s svojimi izdajami že zasedla nekaj eterskega prostora, tokrat pa z izdajo dveh EP-jev - kot pravi sama – le znova opozarja nase. Po konceptualno dodelanih albumih Blood Bitch, Apocalypse, girl, Innocence is Kinky in Viscera se z letošnjima EP-jema osredotoča predvsem na zvok, čeprav je Jennyjina konceptualna intenca seveda še vedno zelo prisotna. Jenny Hval in Håvard Volden sta duet Lost Girls in Jenny Hval je le Jenny Hval: »I am always lighter, smaller less heavy, more delicate / A sexless body, a sex just a little less body«​.

Vajeni smo, da so tematsko njena besedila nelagodno osebna in hkrati družbeno kritična, tokrat pa za razliko od preteklih izdaj manj krvava, apokaliptična in surova. V današnji Tolpi Bumov bomo torej poslušali dva EP-ja norveške art pop izvajalke Jenny Hval. EP-ja, izdana v letošnjem letu, sta precej neobičajno običajna glede na Jennyjine pretekle glasbene izdaje in njeno temačnejšo performativno persono. Prva izdaja v duetu, z naslovom Feeling, nas v primerjavi z drugim EP-jem The Long Sleep še vsrka v temnejše in bolj surove kotičke Jennyjine zavesti. Manj sprevržene agresije in več nežnega šepetanja, svetlih melodij in zloščenih besedil nam lansira s solo izdajo. Hval tokrat pač obrne ploščo, ko nas želi med premišljevanjem in prebiranjem člankov o generičnih Chill playlistah pripraviti do razmisleka oziroma ... »All I want to do now is to make everybody cry«. Ko vse ostale knjige za samopomoč in nerazumevanje Spotifyjevih algoritmov zatajijo, je tu Jenny.

Sodelovanja in dueti niso novost v karieri Hval, niti druge vrste performativne umetnosti, kot tudi ne romani. Leta 2014 je s Susanno Wallumrød izdala album Meshes of Voice. Še pred tem pa je leta 2012 v duetu Nude on Sand združila moči s Havardom Voldnom, s katerim sta letos obudila skupno sodelovanje, vendar pod imenom Lost Girls, ki se imensko - in kot vselej tudi tematsko – veže na istoimenski grafični roman. Drugi EP, obravnavan v današnji Tolpi Bumov, naslovljen The Long Sleep, pa verjetno zelo dobesedno aludira ravno na spanje oziroma na omenjene Spotifyjeve playliste. Z izdajo kratkometražca The Long Sleep kot tudi z duetom Lost Girls Jenny zgolj prehaja med albumi, z EP izdajama le ostaja vidna. Počne to, kar od nje zahteva trg, kar ta pravzaprav terja od vsakogar, ki skuša preživeti znotraj okoliščin odvisnosti od klikov in pozornosti na družbenih omrežjih ali glasbenih streaming platformah. Biti v konstantni rotaciji, she's so sorry, tudi ko posluša samo sebe na slušalkah in se gleda v youtube videih - »I would never tell you this but sometimes I listen to music in my headphones and the voice I'm listening to is my own.« Skrbi jo, da s poslušalcem manipulira na enak način kot mainstream filmi in spektakelski koncerti v arenah. In potem joka, ker si kupuje kave in puloverje in stvari samo zato, da bi si nekaj lastila. Če že Spotify nikoli ne bo gostil njene muzike v svojih muzak playlistah, sama na svojih koncertih izvaja kos, posvečen prav slednjim. Na njenih koncertih računalniški robotski glas, pospremljen z naraščajočim beatom, prebira imena Spotifyjevih chill plejlist.

Oba EP-ja se vrtita okoli meta izpovedi in poskusov nagovora poslušalcev brez neposrednega prevajanja tega v besedila, melodije in ritme. Ta nagovor sicer – četudi posredno - še vedno ostaja najmočnejši kje drugje kot v njenih besedah, ki se vedno in še vedno tičejo nje, in s katerimi želi podreti četrto steno, ki jo ločuje od poslušalca. V tem smislu je očitno tudi, da je vsaj s solo izdajo The Long Sleep konceptualno težo svojih izdaj občutno zreducirala.

Spells, prva pesem, ki je osnova EP-ja The Long Sleep, se s pregibanjem in recikliranjem sestavlja in preoblikuje v štiri variacije iste pesmi. Komad Spells oziroma celotna nastala izdaja na podlagi te pesmi prehaja iz budnosti v nezavest, morda na koncu tudi umre, a se vedno znova spet zbudi, razlaga Hval. Če nas je prej razvajala s surovostjo, nam zdaj poje uspavanke, nas uspava s popoidnimi melodijami saksofona in syntha.

Feeling, EP dueta Lost Girls, nam ponudi le dva komada. Oba presežeta trajanje desetih minut, zvočno in kompozicijsko pa se z razvijanjem intimnosti posnetkov in z željo razširjanja glasbenih tehnik izrečeno umeščata v bližino ameriškega skladatelja Roberta Ashleya. Dve pesmi EP-ja Feeling sta dovolj, da orišeta frustracije, ki jih Jenny sprovaja skozi mantrast, šepetajoč, manifestni izbruh. »Dear so and so«, začne Jenny - zdaj ti bom v fris izpljunila svoj notranji shizofreni monolog o frustracijah biti performerka, stati na odru in ti narekovati počutje, se opravičujem, nočem te manipulirati, mogoče počnem ravno to, ampak vseeno jokaj! Nakar joka tudi sama, čisto zares, nekje na polovici pesmi Drive.

Tematike EP-ja The Long Sleep se povezujejo z EP-jem Feeling, saj Hval s prvo izdajo nefiltrirano melje ravno tisto, kar je z drugo izdajo The Long Sleep zloženo in mehko. Še vedno jo frustrirajo materialistična družba, glasbena industrija, poslušalec in tokrat še posebej različni tipi poslušanja muzike, od streamanja do kupovanja vinilnih plošč. Na tem mestu se sprašuje, kako bi se obneslo, če bi za vsak različen format posnela temu prilagojen album. V tem prehodnem lucidnem stanju pušča veliko odprtih vprašanj - Are we communicating? Am I promoting? I want to tell you something. Thank you. I love you ... - želja poslušalcev po odgovorih pa vztraja.