Aagoo, 2015

Italijanski dvojec Lourdes Rebels je svoj prvenec izdal na založbi Aagoo, ki iz njudžrzijevske centrale svetu predaja raznolike godbe, od nojzerskega KK Nulla preko Colina Stetsona vse do večdisciplinarnega umetnika Israela Martineza, če jih omenimo le nekaj. Raznorodna bera kvalitetnih glasbenikov je nemara tudi eden od vzrokov, zakaj je treba na album Snuff Safari – v luči zunajdiegetskih elementov določenega umetniškega artefakta, recimo – pogledati s pozornejšimi očmi, kot bi to storili drugače. Pa ne toliko po lastni krivdi, temveč predvsem na rovaš celokupnosti določenih dinamik znotraj glasbenega založništva, kjer poslušalcu nemalokrat poleg same glasbe največ podatkov ponudi predvsem kontekstualna umeščenost določene izdaje v celo serijo preteklih, sedanjih in prihodnjih dogajanj. Če je torej založbo Aagoo Records lahko umestiti v nek milje sodobnejših godb, pa je dvojec Lourdes Rebels s svojim prvencem, vezanim na glasbeno tradicijo sedemdesetih, osemdesetih in devetdesetih, v samostojnem smislu svojevrstna novost, ki jo je treba v določen prostor novodobnih godb šele umestiti.

Lourdes Rebels sestavljata Luigi Bonora in Rodolfo Villani, njuna skupna pot pa se je začela pred dobrimi petimi leti, ko sta v nojzrockovskem projektu Bonora pod psevdonimoma Milkane in Fuck-hurya sledila tradiciji eksperimentalne rockovske godbe, vezane na nojzerske odvode ožje eksperimentalne glasbe. Že tedaj se je njuna glasba začela – tako kot na prvencu Snuff Safari - navezovati na zvočne posnetke in semple določenih orientalsko zaznanih melodij, le da sta jih tedaj utapljala z veliko merico surovega in mestoma improviziranega rokovskega idioma.

Tako tedanji komad Occhi di Cane kot Skate Mecca s tokratnega albuma sta v svojem osnovnem ritmičnem vzorcu podkrepljena s ponavljajočo 'orientalsko' melodijo, orientalsko kajpak v narekovajih, kjer se struktura melodije veže na neke tipične prikaze tovrstne godbe, slišane in konzumirane preko malih zaslonov ali kako drugače, vsekakor pa gre za vzorce, harmonije in tako dalje v polju širše potrošniške kulture. Tako je mogoče določenim glasbenim vzorcem dvojca Lourdes Rebels slediti v umetniško delavnico kalifornijskega wunderkinda Camerona Stallonesa oz. Sun Arawa z njegovih starejših izdelkov, ti pa kažejo določeno afiniteto do ponavljajočih se in razvlečenih struktur, ujetih v široko odprte teksture in zvoke glasbenih naprav iz devetdesetih. Vendar – kot rečeno – tukaj govorimo zgolj o določenih vzorcih, saj je glasba Lourdes Rebels na prvencu Snuff Safari mnogo bolj odprta, palimpsestna in zaradi tega nemara manj fokusirana kot tista od omenjenega Sun Arawa. Elektroakustična kvaliteta italijanskega projekta je vezana na nabor zvokov živali ter napaberkovanih posnetkov, ob katerih dvojec vzpostavlja celo plejado vzorcev elektronike preteklosti, najsi je to hip-hop, trip-hop ali tribalistični ritmi, nanje pa se vežejo teksture kitar in distorziranih otroških klaviatur, ki delujejo predvsem kot mašilo med različnimi točkami vstopa posameznih, prej omenjenih zvokov.

Psihedelični učinek zbranega zvočnega gradiva je tako vezan na repeticijo, posamezni delci pa iz zvočne mreže izstopajo predvsem v smislu grajenja novih pokrajin, v katerih se struktura ponavljanja spreminja, vendar dovolj minimalistično, da se prehod ne kaže kot grob poseg v sicer spremenjeno repeticijo. Ergo, repeticija, kjer repeticije v resnici več ni.

Bluzovska kitara in odmev spiritualov v komadu Jungle Ghost bi lahko v analogni obliki kazala na lansko leto izdani prvenec prav tako italijanskega dvojca C'mon Tigre, na drugi strani pa je tribalistični pogled v preteklost preko sodobnejših žanrov mogoče uzreti tudi pri lizbonskem kvartetu Gala Drop, ki je svoj zvok, ujet v vozlišča afrobeata, duba, psihedelije, housea in funka, najbolje predstavil z istoimenskim prvencem iz leta 2010.

Ime prvenca Snuff Safari je ambivalentno predvsem zato, ker za svojo denominacijo, za zagotavljanjem resničnosti v besedici »snuff« veže celotno obsedenost z določeno obliko resničnosti, tisto najbolj neposredno, ki pa jo dvojec Lourdes Rebels v svojih kompozicijah spretno dekonstruira. Tudi samo ime Lourdes Rebels je svojevrsten oksimoron, ki bi mu bilo mogoče najti osnove v ironizaciji religioznih gibanj iz osemdesetih, mogoče ali predvsem tudi kaj drugega; naslovnica pa kot naslovnica knjige o džungli s plehko romantično zgodbo in širokim naborom zanimivih in 'tujih' likov, ki dražijo srce in duha. No, ravno nekje na tem mestu se začne predstavljena glasba tudi lomiti, določeno točko bega je mogoče najti v preinterpretiranosti (filmskega) žanra exploatation, ki se kaže kot metakritika določenega reda realnosti glasbene scene. Gre za prevzemanja glasbenih zvrsti – tu se v mislih pojavita vsaj Clap Clap in Cut Hands -, ki so vezane na »nezahodne« glasbene tradicije. Princip, ki ga tu ubereta Lourdes Rebels, je jasen. Pretiravanje, groteska in cel kup referenc, ki so nam dovolj znane, da jih spoznamo, a obenem preveč tuje, da bi jih lahko imeli za povsem svoje.

A tu gre zgolj za konceptualno zaledje, kakor ga vidi recenzent, v osprednjem, glasbenem izrazu pa je Snuff Safari vezan na določeno polje psihedeličnosti, a obenem tudi določeno polje zvočne posebnosti, saj celoten album prebija obilica različnih vplivov – to pa ustvarja docela enoten pastiš različnega, palimpsest še ne združenega – kar se na prvi posluh kaže v določeni monotonosti, nespremenljivosti ali celo dolgočasnosti slišanega. Brez nujnosti končne sodbe se zdi najbolje, da zaključimo z besedami, da je tovrstna odprtost glasbenega polja lastnost, ki zaradi še ne utrjenih poti potrebuje nekaj več preigravanja kot gradnja po vzpostavljenih vzorcih, zaradi česar pa še toliko bolj pričakujemo naslednje izdelke intrigantnega dvojca Lourdes Rebels, katerega prvenec Snuff Safari bomo v tokratni Tolpi bumov poslušali v celoti.