Lovekovski: Lovekovski

Recenzija izdelka
2. 12. 2021 - 19.00

ZARŠ, 2021

Danes predpremierno predstavljamo prvenec zasedbe Lovekovski, istoimenski debi, izdan pri domači Založbi Radia Študent. Dvojico sestavljata Neža Dobrovoljc, klaviaturist in spremljevalni vokalist, ter Niki Lapkovski kot tekstopisec, skladatelj, kitarist in vokalist, oba pa soustvarjata v produkcijskem procesu in zvočnih aranžmajih. Zgodba Lovekovski sicer sega v leto 2019, ko se je Niki Lapkovski še v solo izvedbi z računalnikom in električno kitaro predstavil na Klubskem maratonu. Njegov DIY in lo-fi kantavtorski pristop je ob pridružitvi Dobrovoljc postal bolj bendovski, s tem pa sta delno predrugačila produkcijski proces in zvočno sliko, ravno ta pa zdaj določata debi Lovekovski, ki se je do izdaje skrbno kalil in gnetel skoraj dve leti.

Oba člana, Lapkovski in Dobrovoljc, sta ob glasbenem ustvarjanju vpeta v sfero oblikovanja tekstilij, grafičnega oblikovanja, DJ-janja in pisanja poezije, vse to pa tako kot v glasbi večkrat zaznamujejo motivi feminizma in političnega aktivizma ter soustvarjanje v kvirovski skupnosti. Niki alias Orlando je kot DJ del kolektiva Ustanova, kot Lovekovski pa sta z Nežo nastopila tudi na letošnji Paradi ponosa. Njuna vpetost v specifično kvirovsko in feministično ljubljansko sceno pa se zvočno in tematsko močno odraža v naslovljenih tematikah in samem zvoku albuma.

Plošča Lovekovski nas pelje čez zelo bogato zvočno doživetje kitarskih riffov, globokih basovskih linij, mehkih sintov ter prodornih udarcev ritem mašin visokih in počasnih BPM-ov. Njun zvok je hkrati zelo neoprijemljiv in se spretno izmika etiketiranju, obenem pa je dovolj unikaten, da je brez težav prepoznan kot lasten zasedbi Lovekovski. Vplive črpata tako iz bolj konvencionalnih rock in pop aranžmajev kot tudi postinternetnih hyperpop, trap in eksperimentalnih vod. Nabor enajstih komadov se spleta v živahne kompozicije, od temačnega elektronskega uvodnega komada Technofeudal Slavery do sintisajzersko bazirane pesmi Mirujem ali priredbe ruske narodne skladbe Oi moroz, ki meji na hardstyle. To drzno zvočno paleto pa spremljajo kriptična, a premišljena besedila, obilna plast autotuna in občasno večglasje.

Tematsko je izraz dvojice Lovekovski navidezno preprost, a v bistvu zapleten in fragmentiran. V komadih Netopir in Komi čakam orišeta realnost metropolitanske vasi, ki jima smrdi: smrdita jima juha in stara pica na bon, smrdi jima City Park, smrdi jima normativna hetero kultura, v kateri ne moremo doživeti razsvetljenja ali odrešenja. Vse, kar lahko v trenutku storimo, je, da se zatečemo k poceni pivu na Meti in pozabimo na vsakdanjo dolgočasnost obstoja. V manj sarkastičnih komadih, kot so PoliMirujem in Rojstndan, raziskujeta nekonvencionalne pristope k spolni identiteti in romantičnim razmerjem. Takšen nekonvencionalen pristop in zavračanje tradicionalnosti pa pokažeta tudi brezbesedno, na primer v komadu Oi moroz. Originalno rusko narodno pesmico, ki je del Nikijeve identitete in družinskega porekla, Lapkovski preobrazi z ovojem autotuna in močnih bobnov ter visokimi BPM-i ter jo interpretira z vidika sodobnega časa in progresivne misli.

Pomemben del pri podajanju sporočila je njun specifičen jezikovni slog. Namesto resnobne, liberalne moralistične drže do družbenopolitičnih tematik pristopata s postironijo in metahumorjem, ki prav tako opozarja na marginalizirane življenjske sloge, zmotne kulturne prakse ter rigidnost binarnega patriarhalnega družbenega reda. Besedila se ponašajo tako z banaliziranjem in fragmentirano kriptičnostjo kot tudi s popolno neposrednostjo, s tem pa zagotovijo, da kljub humornemu pristopu poslušalec z lahkoto prepozna bistvo sporočila, na primer z verzom: ko-ko-ko-korenje, patriarhat kr en je. Takšen pristop pa tudi subverzira prepričanja o resnosti feminističnih in kvirovskih aktivističnih skupnosti.

S prvencem Lovekovski je dvojec definitivno presegel začetno klubskomaratonsko lo-fi estetiko, ki ji je dodal bogat zvočni aranžma. Če se ozremo v širši, svetovni kontekst, lahko vidimo vzporednice z umetniki, kot so Dorian Electra, Arca, SOPHIE ali Sega Bodega, ki producirajo eksperimentalne pop kolaže, te pa zaznamujeta neobremenjenost in nekonformističnost pri osebnem izražanju. Na lokalni sceni, na kateri je sfera alternativnih, odprtih prostorov za kreativno in glasbeno udejstvovanje zagotovo podhranjena, se zasedba z močno hibridnim eksperimentalnim pop zvokom težko primerja s komerkoli na ljubljanski oziroma slovenski sceni. S pastišnim, postsarkastičnim pristopom sta blizu ustvarjalcem, kot sta Drone Emoji in exxxtra porno, hiperpopovsko in trap estetiko ter izrazito autotunanje pa si delita z Nomarkom in delno Tsujigirijem.

Vendar pa sta Lovekovski v svojem izrazu čisto samosvoja, s čimer ustvarjata nov glasbeni prostor na lokalni ravni. Ta zastopa reprezentacijo družbenih skupin in identitet, ki jih na domači glasbeni sceni močno primanjkuje. Lovekovski skozi glasbo iznajdljivo in uspešno združuje družbenokritičen in političen pogled, ovit v memerski humor. In prav ta izvrstna banalnost njunih pesmi je lahko razumljena kot preslikava banalnosti naših hegemonih kulturnih prepričanj, kar Lovekovski postavlja v vrste sveže avantgardne pop scene.

 

 

 

Leto izdaje: 
Institucije: 

facebook twitter rss

Prazen radio ne stoji pokonci! Podpri RŠ in omogoči produkcijo alternativnih, kritičnih in neodvisnih vsebin.

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • [[nid:123]] - Insert a node content
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.