Sub Pop, 2018

Ko je založba Sub Pop v zadnjih mesecih postopno objavljala skladbe s prihajajočega, dvanajstega albuma tria Low, smo začudeno zastrigli z ušesi, saj je prejšnjo, že dobro uležano zvočno podobo skopega, a ekstremno povednega, emotivnega in ekspresivnega rockerskega minimalizma, spoja zvena, glasu in premolkov, zamenjala podoba sivega, tesnobnega elektronskega pulza, hrapave distorzije, rezov, temnega ambienta in tekstur.

Low so se z njim podali na nov teren, na katerem so utelesili šum tesnobe sodobne ameriške realnosti, ki jo predstavlja podoba Donalda Trumpa kot utelešenje padca klasičnega liberalizma, prehod v sfero postfaktičnosti, lažnih novic, inflacije mnenj in drsečih identitet - prehod, ki se je napovedoval, a zaslepljeno odrival na stran. V njem je ustaljeno politično binarnost med liberalci in konzervativci zamenjala retorika trde in neizprosne desnice, ki s svojo sovražno retoriko do drugega, tujega, prebežnega v današnjem času očitno edina še interpelira ljudi v politične subjekte. To je razlog za tesnobo, zmedo, celo sram, ki jih dvojec Alan Sparhawk in Mimi Parker ob basistu Stevu Garringtonu tokrat razpne čez tišino in zaradi česar Low na novi plošči radikalno spreminjajo svojo zvočnost.

Ta sprememba utelesi svojstven paradoks. Skoznjo namreč Low zvenijo še bolj Low, kot predhodno v svojih petindvajsetih letih obstoja. Že prejšnja plošča Ones and Sixes je bila delno glasba svojstvenih zamikov in premestitev, subtilno ukrojenih v formo pesmi, ti zamiki pa so zamenjali prostor premolkov in tišine njihovih starejših skladb. Če se je šum nanjo vtiskoval kot ozadnji šum, kot reverberacija prostora, je tokrat potisnjen v ospredje, poseže celo v polje za Low značilnega dvoglasja, ga secira, prekinja, prekriva z distorzijo in umešča v zastrti, z efekti podkrepljen in transformiran ambientalni zven. Hkrati pa sta glasova Sparhawka in Parker prek šuma potisnjena v ospredje, nosilca melodij, svojstveno zatočišče pred zunanjim neredom in obenem nosilec tokrat še bolj intenzivnega emotivnega naboja. Skozenj zveni esenca Low, ki se je ukrojila skozi vseh 25 let njihovega ustvarjanja. Obenem tokrat glas opravlja funkcijo, ki sta jo na predhodnih ploščah opravljala tišina in zven v njej. Je svojstven glasnik razuma, pomena, ki se občasno popači, nosilec tipičnega vmesja med vero, upanjem in skrajnim dvomom. Če se je na zadnji predhodni plošči tematsko razpiralo vmesje med dvema osebama prek šumov v komunikaciji, ta zasebni prostor para Sparhawk in Parker na novi plošči naselijo tesnoba, nered in zmedena realnost, zunanjost, ki ju obkroža. Realnost, ki jo Sparhawk v eni izmed osrednjih in redkih kitarskih pesmi plošče Dancing And Fire ubesedi kot »it’s more a let it out than let it go, it’s not the end, just the end of hope«.

Upanje je načeto, a ostaja, tipično za ekspresijo Low, ki v glasovne harmonije in v medosebni prostor tokrat naseli političnost. V tej skladbi se glas Parker počasi raztaplja in postaja svojstvena melodična tekstura. Glas je nosilec melodičnosti in pomena, je kontrast vseobsegajočemu elektronskemu šumu, pa četudi je prekinjan, ujet v nenehni glitch uvodne skladbe Quorum. Je nosilec lepote in je v nenehni tenziji s surovostjo elektronskih zvokov in tekstur, večkrat ujetih v grobo hrapavost in prasketanja lo-fi zvoka in statike. Ali podprtih s pršenimi uniformiranimi ritmičnimi udarci, kot v skladbi Dancing And Blood. V enajstih skladbah s plošče pooseblja svojstveno zaciklanost družbe, je večkrat namerno grd in nepopoln, podvržen razpadanju, kaosu, a obenem prepleten s tiho melodično senzibilnostjo, ki tokrat vedno tli v ozadju, včasih tudi vzneseno, kot v zaključni skladbi Dissaray. V njej takoj na začetku pravijo: »Before it falls into total disarray / You’ll have to learn to live a different way.«

V ozadju nekaterih skladb, kot sta Rome (Always In The Dark) ali Always Up še vedno zazvenijo stari Low, s kitaro, minimalističnim, počasnim in prostorsko razprtim bobnarskim pulzom in prodornim, a subtilnim basom. A ta rockerska tvarina je zastrta, zamegljena, potopljena v odmev in zamik ter večkrat nežno popačena. Delček novega zvoka smo lahko zaslutili že na Ones And Sixes, ki je prav tako nastala v studiu Justina Vernona, le da so ga Low ob producentu B. J. Burtonu prignali še dlje in ustvarili enega svojih najmočnejših albumov v že tako izjemni karieri. Ta ne izstopa samo v njihovi bogati diskografiji, temveč gre definitivno za glasbo, ki bo ena izmed tistih, ki bodo zaznamovale letošnje leto.