Lulu's Sonic Disc Club / Alter / Goner Records, 2021

Posebno mesto v pank sceni avstralskega mesta Sydney zavzema danes obravnavani bend Low Life. Po začetku okoli leta 2010 se je bend počasi, a vztrajno izkazal za enega ključnih svežih in novodobnih kolektivov izmed takratne obilice mladih in obetavnih avstralskih bendov. Za razliko od večine preostalih zasedb, ki so dostikrat izkazovale več glasbenega talenta in ambicij, pa so Low Life šarmirali tako s podano zgodbo, polno pronicljivih in provokativnih besedil, kot tudi s prezenco na odru in izven njega. Izhajajoč iz nižjerazredne in uličarske avstralske kulture je bila njihova zgodba močno povezana prav z vsakodnevnim življenjem, ki je posameznim članom benda prineslo kar nekaj izzivov in nizkih točk, kar pa je od vedno bil glavni navdih za obstoj in ustvarjanje benda.

Low Life se brez zanimanja za standarde glasbene industrije od začetka držijo svojega načina dela, zgrajenega zvoka in sporočil. Nase so opozorili z odmevnim albumom Dogging iz leta 2014; ta je med občinstvom zbudil reakcijo s precej provokativnim ovitkom, ki mu je sorazmerno sledila tudi glasba. Že takrat je njihov zvok spominjal na mračne pank, hardkor in industrial izraze, značilne za osemdeseta leta, ki so v osnovi še naprej prisotni tudi na novi plošči. Takratna originalna postava je bila osnovana na osrednjem pesmopiscu projekta, Mitchu Tolmanu, vendar se je v zadnjih letih bistveno razširila in pridobila močnejši, bogatejši zvok, za kar je zaslužen kitarski duo, ki se je pridružil iz dveh sorodnih sydneyjskih bendov – Orion in Oily Boys. A kot je v tekstovni napovedi izdaje zapisal Daniel Stewart – legenda avstralskega podtalja, med drugim tudi avtor dolgoletnega fanzina Distort – novi album benda Low Life potrebuje več časa za prebavo, razumevanje in všečnost med poslušalci, saj nima tiste instantne privlačnosti, ki je bila značilna za prejšnje izdaje.

Plošča se odpre s kratkim uvodom, po katerem sledi glavni singl plate Agony & XTC, ki povzame osrednji motiv, okrog katerega se izdaja razvije. V podobnem duhu bend nadaljuje na prvi strani plošče, na kateri ohranja sredinski tempo igranja, distorzirane dominantne kitare in odmevajoče vokale, ki še naprej igrajo glavno vlogo v zvoku benda. V veliki meri se prvi del plošče nanaša oziroma spominja na preteklo ustvarjanje zasedbe. Glavni premik pa se zgodi na drugi strani plošče z otvoritvenim komadom Hammer And The Fist, po katerem Low Life odigrajo serijo vezanih pesmi, s katerimi pokažejo svoje nove džokerje in zaigrajo drugače, kot smo sicer od njih vajeni slišati. Ta bistveni premik se odrazi v zvočni strukturi, ne toliko v samih čustvih, in pokaže se nov glasbeni izraz, ki še najbolj spominja na sanjave shoegaze bende iz poznih osemdesetih let. Ključna sprememba je torej v glasbi, ki še naprej služi kot podlaga, na katero se naveže glavni pevec Mitch s prepoznavno pogumnim in drznim petjem. S tega vidika ima njegov karakterni izraz bistveno več skupnega s pankom in outsajderskim občutjem benda Low Life kot z mehkejšim in intimnejšim vokalnim izrazom, značilnim za veliko shoegaze bendov.

Tretji album benda Low Life, poimenovan From Squats To Lots: The Agony And The Xtc Of Low Life, je še en pokazatelj talenta, ki ga poseduje zasedba. Bend je globoko ukoreninjen v najbližjo družbo in podtalno sceno, od koder tudi črpa največ navdiha. Bendovo izraženo občutje se veže na življenje marginaliziranih skupin in subkultur, iz katerih tudi izhaja in že leta mojstrsko zajema njihov vsakdanjik v pesmih. V zadnjih desetih letih so problematični dečki preživeli veliko, in to se še zmeraj izraža v samih komadih. Zaradi te iskrenosti so tudi skozi leta pridobili spoštovanje širšega pank občinstva. Letošnji album benda Low Life zagotovo ni njihov najbolj pronicljiv ali prodoren album, vendar je še ena močna izpoved in sodoben vpogled v avstralsko postkolonialno družbo ter njene še kako prisotne težave.