Lowlander: Streets of my Town (Italo Moderni, 2023) + The Best from the Playground (Honest Work Recordings, 2022)

V Tolpi bumov se posvečamo dvema najnovejšima izdajama slovenskega elektronskega producenta Lowlanderja oziroma Matije Dolenca, sicer poznanega tudi po solo psytrance projektu Dark Summer in kot člana zasedbe Ludovik Material. Kot Lowlander je pred in po prelomu novega leta izdal svoja dva založniška prvenca. Decembra je vzniknil kratek trokomadni EP The Best from the Playground pri domači založbi Honest Work Recordings in čez nekaj tednov se je Lowlander v novem letu pri barcelonski Italo Moderni pofočkal še z izdajo Streets of my Town. 

Obe izdaji izkazujeta veščine, ki jih je Dolenc nabiral z leti ustvarjanja. Predvsem je vredno izpostaviti izjemno natančnost pri njegovi uporabi modularno zgrajenih sintetizatorjev kot glavnega produkcijskega orodja. Z njimi je kot Lowlander ustvaril svoj sistem in zvok, znotraj katerega bolj ali manj operira. Poleg dveh samozaloženih izdaj iz leta 2020 oziroma 2021 smo ga lahko zasledili še na predlanski kompilaciji Access Frame: Monstrosity ljubljanske spletne založbe Kamizdat in na lanskoletni prvi izdaji slovenske skupnosti za modularne sintetizatorje Clockwork Voltage Vol. 1 - Happy Little Voltages. Na tej kompilaciji je Lowlanderjev zvok slišati malce bolj odprt, eksperimentalen in atmosferski v primerjavi z njegovim preostalim opusom pod tem imenom, vključno z danes predstavljenima izdajama. Lowlander črpa neposredno iz žanrskih linij tršega techna, electra in itala disca, vse skupaj pa z modularno sintezo pretvarja v lastno zvočno sfero. Z novima izdelkoma Streets of my Town in The Best from the Playground pa se glasbenik s še večjo paro zaganja v poslušalce in iz nas izvablja odziv na težko ritmiko, zvijajoče se basovske linije in enostavne, a vabljive arpeggie.

S prvo izdajo, The Best from the Playground, nas Lowlander postavi neposredno na plesišče, za katerega se zdi, da se ne bo nikoli spraznilo. S tremi komadi, ki zvenijo kot vrhunec noči v klubu, nam Dolenc prerešeta glave in nas brezkompromisno nastavi na svoj neumorni ritem. Ta medtem ostaja edina prava konstanta, ko okoli nas švigajo izmenjajoče se melodije in zvočni učinki, ki nas dezorientirajo v dokončni trans. Komadi delujejo kot pošteni izdelki, pripravljeni za klub in hitra telesa. A izdaji vseeno zmanjka enotnosti, ki bi trojico komadov povezala v večjo zvočno kreacijo. Vsak košček zase deluje močneje kot vsi skupaj, težava, ki seveda preneha obstajati, ko se komadi preselijo v klub oziroma v DJ-set.

Druga po vrsti pa je izdaja Streets of my Town. V primerjavi s prvo je ta bolj izdelana, komadom ne manjka povezave, delujejo pa kot celota. Zvočno se zdijo bolj usmerjeni in izkazujejo svojo namero še jasnejšega načina izražanja. Zopet je končni cilj klubsko poslušalstvo, a tokrat jim je ponujen enotnejši zvok. Prejšnjo izdajo je zaznamoval zvok tršega techna, na zadnji pa se Lowlander naslanja na žanre electra, itala disca in EBM-a. Komadi se v žanrih pod taktirko Dolenca zvočno bolj poenotijo in drug drugega dopolnjujejo. Konec izdaje pa zaključita dva remiksa, ki ta balans porušita. Sicer se zvočno dosti ne razlikujeta od svojih originalov ali ostalih komadov z albuma, a preprosto ne premoreta iste energije, ki jo je Dolenc pridno gradil skozi svoje originalne komade. Vseeno pa to ne umakne pogleda s prvotne poante izdaje, na kateri se Lowlander izkaže kot izjemno nalezljiv glasbeni producent.

Obe izdaji dokazujeta, da je Lowlander trenutno eden najbolj veščih in obetavnih obrazov lokalne elektronske plesne scene. Na obeh izdajah je dokazal izjemno nadarjenost za kovanje plesnih ritmov in lepljivih linij, ki sodijo naravnost v klub. Obenem pa je zavezan k izjemno plodovitemu načinu oblikovanja zvoka, ki njegovim skladbam prinaša polnost in toplino, ki je dandanes še kako dobrodošla.